NJIHOVA TEMNA PLAT

 

 

Preteklo je že precej vode, odkar so se ljudje iz realnega sveta začeli seliti na družbena omrežja. Le-ta so postala prostor, kjer izražajo svoja mnenja, čustva in frustracije. Čeprav so lahko platforme, kot so X, Facebook, Tik-tok ali Instagram, odlične za povezovanje, deljenje idej in učenje, imajo tudi temno stran.

Anonimnost ali občutek oddaljenosti, ki ga nudijo, v ljudeh pogosto spodbujajo obnašanje ki se ga v resničnem svetu ne poslužujejo. Če, seveda, odmislimo opravljanje v službi, med znanci, v ožjih skupnostih…

Pa če odmislimo polena pod noge, ki jih mečejo tistim, ki jih ne marajo.

Ljudje, ki pišejo žaljive in nesramne komentarje, v katerih celo grozijo s smrtjo, pogosto delujejo iz notranjih, zelo temnih in izkrivljenih vzgibov, ki so povezani z negativnimi čustvi, nesrečnim življenjem, neuspehi…

Živimo v času, ko se mnogi soočajo z osamljenostjo, stresom, negotovostjo glede prihodnosti in občutkom, da nimajo nadzora nad svojim življenjem. Razjeda jih zavist, ker drugemu nekaj uspe, njim pa ne.

Ko se kvaliteta osebnega življenja slabša, se v ljudeh začne nabirati jeza. Namesto da bi to jezo usmerili proti resničnim problemom, ki jih težijo, jo zlivajo na naključne posameznike na spletu.

Čisto običajen človek, ki dobronamerno objavi mnenje ali fotografijo, postane lahka tarča, saj je takšnim, ki imajo preveč časa, premalo dela in preveč zlobe v svojem srcu, strašno udobno  kritizirati nekoga, ki jim ne more neposredno odgovoriti.

Ko nekdo objavi sliko s počitnic ali izrazi mnenje o politiki, lahko to pri posamezniku, ki je razdražen zaradi lastnih težav, sproži občutek zavisti ali celo zlobe.

Namesto dialoga se odločijo za brutalen napad, saj jim to daje trenutni občutek olajšanja ali moči. Rečeno po domače: ko zlivajo gnojnico, pri tem doživijo nekakšen ''virtualni orgazem''.

 

Družbena omrežja pogosto omogočajo anonimnost ali vsaj občutek, da posameznik ne bo soočen z neposrednimi posledicami svojih besed. V resničnem življenju bi se večina ljudi vzdržala ''žaljenja bližnjega v obraz'', saj bi se bali splošne obsodbe ali celo neprijetnega odziva s strani tistih, ki so sicer na njihovi strani. Na spletu pa teh ovir pogosto ni.

 

Ljudje se počutijo zelo udobno, "skriti" za zaslonom, kar jim daje pogum, da izrazijo najhujše misli brez filtra.

Poleg tega družbena omrežja  delujejo v stilu ''saj mi nič ne morejo'', ker se obdajo z ljudmi, ki delijo njihova mnenja. Če nekdo v skupini začne z žaljivimi komentarji, se drugi pač  pridružijo, saj se počutijo kot bi jim zrasla krila! To ustvarja nekakšno spiralo sindroma ''isti ptiči vkup letijo'', saj se žaljivke le še stopnjujejo.

 

Ko komuniciramo prek spleta,  pozabimo, da za drugimi profili stojijo resnični ljudje z občutki, zgodbami in življenji. Tipkanje komentarja na zaslonu se zdi manj resnično kot pogovor iz oči v oči.

 To vodi v pomanjkanje empatije – ljudje ne pomislijo, kako bodo njihove besede vplivale na druge. Žaljivke, vključno z mizoginimi izrazi, so pogosto posledica tega, da posamezniki ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj ali pa jim je preprosto vseeno.

Mizoginija je še posebej problematična, saj odraža globlje družbene predsodke. 

Ženske na spletu so pogosteje tarča napadov, ki ciljajo na njihov videz, spol ali vlogo v družbi. To je lahko posledica patriarhalnih vzorcev, ki so še vedno prisotni v družbi, ali pa preprosto dejstva, da nekateri iščejo najlažji, zelo sadističen način, da prizadenejo druge.

Družbena omrežja največkrat tudi sproža delitve na naše in na vaše.

Vsak, ki izrazi drugačno mnenje, postane sovražnik. Algoritmi družbenih omrežij so zasnovani tako, da promovirajo vsebine, ki vzbujajo močne čustvene reakcije, vključno z jezo. 

Ko nekdo vidi objavo, ki ga razjezi, je verjetnost, da bo napisal oster komentar, večja, saj algoritmi nagrajujejo takšno interakcijo z večjo vidnostjo. zelo redkokdaj pa se zgodi, da bi se takšni vprašali:"Kaj pa, če je napisano res?"

Ljudje, ki žalijo druge, to največkrat počnejo zaradi notranjega nezadovoljstva. Če se nekdo počuti nesposobnega, nesrečnega ali nevrednega, lahko poskuša to bolečino preusmeriti na druge na ta način, da ne izbira besed, s katerimi jih poskuša prizadeti in raniti.

Z žaljenjem drugih se za trenutek počutijo močnejše ali boljše.

. Čeprav je kritika družbenih razmer upravičena in na mestu, napadi na navadne ljudi, še posebej z mizoginimi ali podlimi izrazi, niso sprejemljivi. 

Družbena omrežja bi lahko bila, če bi bili pametni, prostor za povezovanje, ne pa za razdvajanje.