Kako je bilo

 

Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan.

Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik.

Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi organizirali sestanke, ki so se zavlekli pozno v noč. Tako je bilo tudi tisto leto.

Ded in babica nista praznovala le Božiča, na ta dan je bila tudi obletnica poroke, sklenjene v partizanih. Toliko večji razlog, da si je dedek želel preživeti večer doma z babico in otroki.

Žal se je moral udeležiti ''nujnega'' sestanka. Ura je bila že skoraj enajst zvečer, ko je govornik še zmeraj flancal za govorniškim odrom. Pa nikamor se mu ni mudilo! Dedek se je živčno presedal po stolu ter pogledoval na uro. Kazalci so se pomaknili že čez polnoč, ko je sklenil, da gre domov, saj je imel nakladanja že vrh glave!

Žal iz te moke ni bilo kruha: šef je odločil, da gredo skupaj še k Lovcu na čaj z rumom. Ded se je nerad vdal. Kršiti partijske direktive ni bilo zdravo! Zbrana družba se je po dveh, treh rumih sprostila in postala zelo razigrana.

Kar naenkrat pa veliki šef povzdigne glas:''Kaj, ko bi šli še k Tonetu in Valeriji, tam še nikoli nismo bili?''

 Druščina se je nagnetla v službene avtomobile in zdrveli so proti Dravljam.

Dedka je pošteno stiskalo pri srcu. Vedel je, da stanovanje diši po potici. Zavedal se je, da lahko izgubi službo…

Malo se je potolažil, ko je videl, da so luči pogasnjene, le pes je začel neutrudno lajati, ko so lezli iz avtomobila.

Razposajena, že precej vinjena družba je vdrla v stanovanje. Pri tem so bili zelo glasni, prepevali so partizanske pesmi in ''Na juriš'' je odmeval po vsej ulici. Ko nekdo odpre luč v kuhinji, v trenutku utihnejo in onemijo.

Imeli so kaj videti: sredi jedilnice so zagledali praznično, pogrnjeno miza, takšno, romantično za dva, prižgane svečke, na mizi je stala buteljka iz tujine, ki jo je babica hranila še iz predvojnih časov. Na udobnem stolu, oblečenem v zelen žamet, je sedela babica v prosojni roza spalni halji z volančki. Njeni lasje so spuščeni padali na ramena. Ded se je, ko jo je videl na pol golo, od groze prijel za glavo.

Babica je stekla v sobo in se preoblekla. Gostje pa so kot horda lačnih zveri napadli na mizo. Hitro so pospravili vse, kar je bilo na njej.

Dedek se je boleče zavedal, da je z njegovo obetavno kariero konec. Da bi se nekako izmazal iz najhujšega, je še ponoči napisal "Tovariško kritiko" na račun ''razvratnega'' ženinega ravnanja. Kritiko je skupaj z odpovedjo zjutraj pustil na mizi velikega šefa.

Toda šef jo je raztrgal s pripombo, naj bo srečen, da ima tako lepo in živahno ženo. Nič ni pomagalo, delovno mesto je moral obdržati, čeprav bi takrat raje jarke kopal, kot pa prenašal opolzka namigovanja in čestitke svojih sodelavcev.«