»Če nisi človek, nisi nič«

 

»Če nisi človek, nisi nič«

Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: »Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.«

Njegov zadnji stavek pove vse.

Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil.

Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo.

Jože je- malo v šali malo zares - dejal tudi tole:« Če bi složnost danes še obstajala, ne bi imeli v vsaki vasi dveh ali celo treh gasilskih društev in nešteto aktivistov, ki ne bi govorili drug z drugim, le vsak od njih bi vlekel svoj voz v svojo smer. Če bi bilo več složnosti, ne bi vsak zase kuhal zamer, prepričanj in vseh sort resnic, ki bi jih potem kot lonec vrele vode zlival po družabnih omrežjih in si iskal podpornike. Složni smo danes samo še pri kritiziranju in pri obrekovanju.

Jože bi se zdrznil, če bi namesto svojih zgodovinskih knjig, bral današnje medije: goljufije, podkupnine, korupcije zlasti med ministri in vrhom slovenske vlade, podkupljivosti sodišč, ponarejene diplome, iskanje koristi na račun drugih. Tisti, ki danes pošteno dela, je pogosto nor - vsaj tako menijo ljudje okoli njega. Tisti, ki si pošteno prisluži pokojnino, komaj preživi. Včasih so rekli: »Kdor krade, bo enkrat tudi kaznovan.« Danes pa: »Kdor krade pametno, bo še daleč prilezel.«

Jožetova generacija je vstajala ob petih, šla v hlev, na polje, v gozd. S seboj so vzeli tudi starejše otroke, da so jim ti, še pred odhodom v šolo, pomagali pri delu. Danes se tudi starši raje pogovarjajo o otrokovih pravicah kot o dolžnostih. Delo ni več vrednota – pogosto je breme. Marsikdo bi imel vse, a brez truda. Mladi, pravi Jože, niso leni. Le prepričali smo jih, da je uspeh rezultat sreče, zvez, dedovanja. Ne pa truda, učenja in znoja.

Kje je povezovalnost med ljudmi, empatija? Na pohodu je evtanazija, ki bo uspešno odstranjevala bolne, betežne, ''neuporabne''. Ko prijatelj umre, nam je lažje poslati ''všečka'' kot stopit do žene in ji stisniti roko. Povezovalnost je šla po zlu, ker smo postali prepričani, da se nam ne more nič zgoditi. Ker pač lahko ta ''vse'' kupimo. Res?

Jožetov »če nisi človek, nisi nič« ostaja najbolj boleč in obenem najbolj upanja poln stavek. Ker pove, da še vedno obstaja nekaj, kar nas lahko drži skupaj: biti človek. Ne gospod Velepomembni, ne virtualni Vplivnež, ne Najbogatejši v Kurji vasi – ampak človek. S srcem, empatijo, voljo pomagati, poslušati, razumeti. 

Predvsem Človek, ki zaradi lastnih koristi in lastne zabave ne bo sposoben pohoditi drugega človeka.

Ko bo naslednjič kdo rekel, da je svet šel k vragu, se spomni Jožeta. Strinjam se z njim: dokler obstaja en sam, ki verjame v enotnost, poštenost in človečnost, svet še ni izgubljen. Samo ustaviti se moramo. Pogledati okoli sebe. In biti človek.

Ker – Jože ima še kako prav – če nisi človek, nisi nič.