MOLK NI ZLATO

  Pričakovanja nas spremljajo od rojstva do smrti. Sprva so zelo preprosta. Otrok pričakuje, da ga bo mama vzela v naročje, da bo dobil kos kruha z evrokremom in ne z marmelado (!), topel objem in občutek varnosti. Malo večji otrok pričakuje pohvalo za lepo narisano hišo ali dobro oceno v šoli. Če pohvale ni, je razočaranje veliko, četudi odrasli mislijo, da gre le za malenkosti. Ko odraščamo, se začnejo spreminjati tudi pričakovanja. Mlad človek pogosto pričakuje, da bo življenje pravično. Verjame, da bo trud vedno nagrajen, da bo ljubezen trajala večno in da bodo prijatelji ostali zvesti. A življenje nas prej ali slej nauči, da ni vedno tako. Nekateri pridejo do cilja po bližnjici, drugi pošteno garajo, a žal, kljub temu ostanejo praznih rok. Zgodi se celo to, da nas oseba, ki ji zaupamo, razočara bolj kot največji sovražnik. V srednjih letih se pričakovanja pogosto vrtijo okoli družine, doma, službe in zdravja. Ljudje pričakujejo, da bodo otroci hvaležni, partner razumevaj...

  Nekateri pravijo, da so ženske kot mačke. Četudi jih življenje vrže s strehe, pristanejo na vseh štirih. Malo potolčene, malo užaljene, včasih tudi z zrahljanimi živci — a preživijo. Moški pogosto mislijo – tudi zaradi medijev, tik-toka, Instagrama, feminizma-   da je ženska zgolj in samo ''nežna rožica''. Potem pa se ji ''zgodi'' življenje: otroci, ki zbolijo ''tik pred zdajci'', moževa – ponavljajoča si- kriza srednjih let, tašča s pikrimi pripombami, položnice, služba, menopavza in pralni stroj, ki se pokvari ravno takrat, ko je najmanj treba. Kaj stori pametna ženska? Pogleda proti nebu, zavzdihne, morda celo zarobanti, potem spije kavo, pokaže ''fakič'' svoji usodi — in gre dalje. Ženska zna milo in iz srca jokati in hkrati kuhati kosilo. Zna biti jezna, pa vseeno vprašati otroka, ki pride iz šole: »Kako je bilo, si lačen?« Zna reči: »Pusti me pri miru!« … in pet minut kasneje iskati moževa očala, ki jih ...

  Russell Kirk (1918–1994) je zapisal:« Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo .« Citat je na prvi pogled preprost, skoraj samoumeven, a v resnici nam vzbuja nelagodje, ker zahteva nekaj, česar v vsakdanjem življenju ne maramo preveč: doslednosti. Po domače povedano: pravica ne more obstajati brez dolžnosti in svoboda nima prav nobene teže brez odgovornosti. O tem, da so pravice zelo dopadljive in prijetne, ne čivkajo le vrabci na strehi. O njih govorimo otrokom v vrtcu, kasneje, ko vstopijo v osnovno šolo pa sploh! Pravica do izobraževanja in enake obravnave, pravica do varnosti (fizične in psihične), pravica do spoštovanja osebnosti, pravica do izražanja mnenja, pravica do zasebnosti in številne druge. Seznam dolžnosti je, po drugi strani, zelo skromen: redno obiskovanje pouka, spoštovanje učiteljev, sošolcev in šolskih pravil, skrb za šolsko lastnino, izpolnjevanje šolskih obveznosti (naloge, učenje). A težava ni v številu enih ali drugih...

  Russell Kirk (1918–1994) je zapisal:« Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo .« Citat je na prvi pogled preprost, skoraj samoumeven, a v resnici nam vzbuja nelagodje, ker zahteva nekaj, česar v vsakdanjem življenju ne maramo preveč: doslednosti. Po domače povedano: pravica ne more obstajati brez dolžnosti in svoboda nima prav nobene teže brez odgovornosti. O tem, da so pravice zelo dopadljive in prijetne, ne čivkajo le vrabci na strehi. O njih govorimo otrokom v vrtcu, kasneje, ko vstopijo v osnovno šolo pa sploh! Pravica do izobraževanja in enake obravnave, pravica do varnosti (fizične in psihične), pravica do spoštovanja osebnosti, pravica do izražanja mnenja, pravica do zasebnosti in številne druge. Seznam dolžnosti je, po drugi strani, zelo skromen: redno obiskovanje pouka, spoštovanje učiteljev, sošolcev in šolskih pravil, skrb za šolsko lastnino, izpolnjevanje šolskih obveznosti (naloge, učenje). A težava ni v številu enih ali drugih...

  Nekoč so imeli naši predniki po svoje tudi srečo. Skoraj v vsaki vasi je živel kdo, ki je veljal za modrega človeka, ki ni delil praznih naukov, ampak konkretne nasvete za preživetje. Med drugo svetovno vojno so očetom, ki so jih spraševali, kako naj obvarujejo družino in kmetijo, svetovali:»Pošljite enega sina v partizane, drugega k domobrancem, tretjega v nemško vojsko. Vsaj eden se bo vrnil in kmetija bo preživela, ne glede na to, kdo zmaga.« Kruto? Brez dvoma. A tudi strašno resnično. V časih, ko so ideologije mlele ljudi, marsikdo ni razmišljal o časti, bolj o tem, kako preživeti. Po vojni je veliko ljudi postalo oportunistov. Navzven so prisegali partiji, potihem pa hodili k maši in krščevali otroke. Obrambni mehanizem je doživljal pravi razcvet! Sistem je od človeka zahteval eno, preživetje pa drugo. Tudi intelektualci niso bili izjema. Peter Jambrek, eden ključnih avtorjev slovenske ustave, je še leta 1980 pisal o marksistični zasnovanosti pravne izobrazbe in o pove...

APLAVZI Ne bom povedala čisto ničesar novega, če zapišem, da nekateri ljudje ne znajo živeti brez aplavza. To, da jih opazijo, citirajo, povabijo pred mikrofone, objavijo njihovo mnenje, fotografirajo iz pravega kota in jih imajo za pomembne, je hrana, s katero se hranijo malodane štiriindvajset ur dnevno. Napoleon Bonaparte je po izgonu na Sveto Heleno, zadnja leta preživel v odmaknjenosti in zagrenjenosti. Richard Nixon je moral po aferi Watergate odstopiti. Slobodan Milošević in Nicolae Ceaușescu sta se iz kulta osebnosti malodane čez noč spremenila v zločinca. Tudi Winstonu Churchillu ni bilo lahko, ko se je kot nesporni junak 2. svetovne vojne, znašel v opoziciji. Ko so Margaret Thatcher odstranili lastni konservativci, je po pričevanjih ta odhod doživela na zelo boleč način. Tudi glasbeniki in igralci ne znajo živeti brez reflektorjev. Zato je poleg talenta pametno imeti še štrapacen značaj, ki obilo pomaga v trenutkih, ko mine slava. Judy Garland je bila zas ebno zelo krh...

  https://www.kafotka.net/9124 1.     maj med krampom, tipkovnico in praznimi parolami Dnevi okoli 1. maja so že po tradiciji nekoliko romantični, le da romantika pri nas pogosto diši po čevapčičih in nostalgiji s socialističnim priokusom. Pravijo, da praznujemo praznik dela. V praksi pa marsikdo praznuje le dva prosta dneva in možnost podaljšanega vikenda. Kakor koli že: nekateri ga še vedno obeležujejo s kresovanji in obveznimi govori o dostojanstvu človeka. Zjutraj marsikje zadoni pihalna godba, mediji pa zvesto zabeležijo skoraj vsako besedo, ki jo na Rožniku izusti ljubljanski župan. Tradicija je pač tradicija. Odnos do dela se je v zadnjih sto letih radikalno spreminjal. Nekoč je bilo delo predvsem pogoj preživetja in moralna dolžnost. Pregovor ''kdor ne dela, naj ne je'' ni bil le prazna floskula, temveč zelo praktičen opis življenja. Ni bilo socialnih transferjev, subvencij in sistemov, ki bi blažili posledice brezdelja. Če nisi zavihal rokavov, ni bilo k...