MOLK NI ZLATO

  Nekoč so imeli naši predniki po svoje tudi srečo. Skoraj v vsaki vasi je živel kdo, ki je veljal za modrega človeka, ki ni delil praznih naukov, ampak konkretne nasvete za preživetje. Med drugo svetovno vojno so očetom, ki so jih spraševali, kako naj obvarujejo družino in kmetijo, svetovali:»Pošljite enega sina v partizane, drugega k domobrancem, tretjega v nemško vojsko. Vsaj eden se bo vrnil in kmetija bo preživela, ne glede na to, kdo zmaga.« Kruto? Brez dvoma. A tudi strašno resnično. V časih, ko so ideologije mlele ljudi, marsikdo ni razmišljal o časti, bolj o tem, kako preživeti. Po vojni je veliko ljudi postalo oportunistov. Navzven so prisegali partiji, potihem pa hodili k maši in krščevali otroke. Obrambni mehanizem je doživljal pravi razcvet! Sistem je od človeka zahteval eno, preživetje pa drugo. Tudi intelektualci niso bili izjema. Peter Jambrek, eden ključnih avtorjev slovenske ustave, je še leta 1980 pisal o marksistični zasnovanosti pravne izobrazbe in o pove...

APLAVZI Ne bom povedala čisto ničesar novega, če zapišem, da nekateri ljudje ne znajo živeti brez aplavza. To, da jih opazijo, citirajo, povabijo pred mikrofone, objavijo njihovo mnenje, fotografirajo iz pravega kota in jih imajo za pomembne, je hrana, s katero se hranijo malodane štiriindvajset ur dnevno. Napoleon Bonaparte je po izgonu na Sveto Heleno, zadnja leta preživel v odmaknjenosti in zagrenjenosti. Richard Nixon je moral po aferi Watergate odstopiti. Slobodan Milošević in Nicolae Ceaușescu sta se iz kulta osebnosti malodane čez noč spremenila v zločinca. Tudi Winstonu Churchillu ni bilo lahko, ko se je kot nesporni junak 2. svetovne vojne, znašel v opoziciji. Ko so Margaret Thatcher odstranili lastni konservativci, je po pričevanjih ta odhod doživela na zelo boleč način. Tudi glasbeniki in igralci ne znajo živeti brez reflektorjev. Zato je poleg talenta pametno imeti še štrapacen značaj, ki obilo pomaga v trenutkih, ko mine slava. Judy Garland je bila zas ebno zelo krh...

  https://www.kafotka.net/9124 1.     maj med krampom, tipkovnico in praznimi parolami Dnevi okoli 1. maja so že po tradiciji nekoliko romantični, le da romantika pri nas pogosto diši po čevapčičih in nostalgiji s socialističnim priokusom. Pravijo, da praznujemo praznik dela. V praksi pa marsikdo praznuje le dva prosta dneva in možnost podaljšanega vikenda. Kakor koli že: nekateri ga še vedno obeležujejo s kresovanji in obveznimi govori o dostojanstvu človeka. Zjutraj marsikje zadoni pihalna godba, mediji pa zvesto zabeležijo skoraj vsako besedo, ki jo na Rožniku izusti ljubljanski župan. Tradicija je pač tradicija. Odnos do dela se je v zadnjih sto letih radikalno spreminjal. Nekoč je bilo delo predvsem pogoj preživetja in moralna dolžnost. Pregovor ''kdor ne dela, naj ne je'' ni bil le prazna floskula, temveč zelo praktičen opis življenja. Ni bilo socialnih transferjev, subvencij in sistemov, ki bi blažili posledice brezdelja. Če nisi zavihal rokavov, ni bilo k...