MOLK NI ZLATO

  Kaj pa to sploh koga briga? Nedavno so mi pripovedovali zgodbo o nevesti, ki je šla k poroki v lahki, poletno obarvani obleki. Ni bila bela in ni bila takšna, kot so si jo drugi predstavljali. In že se je začelo. »Zakaj pa ni imela bele?« »A je bilo kaj narobe?« »A se ji ni zdelo vredno zapeljati do izposojevalnice z oblekami?« »A je hotela biti nekaj posebnega?« In so jo obirali. Do kosti. Kot da bi bila njena obleka problem cele vasi, ne pa njenega srca, njene odločitve. Pa sem se vprašala: kako je mogoče, da takšna obleka sploh koga briga? Zakaj nas tako neznansko mika, da bi vtikali nos tja, kjer nas nihče ni prosil? Zakaj nas bolj zanima, kaj ima nekdo oblečeno, kot pa to, ali je srečen? Zakaj prej opazimo, da je vsak čevelj drugačen, napačno pričesko, prekratko krilo, predrzen nasmeh, kot pa dobroto, ki jo človek nosi v sebi? Včasih se zdi, kot da prav prežimo na tuje napake. Kot da čakamo, kdaj se bo kdo spotaknil ali izrekel napačno besedo. Kdaj bo naredil nekaj po svoje,...

  Velika večina Slovencev dobro ve, da je javno izrečena beseda lahko nevarna. Ne zato, ker bi bila nujno napačna, žaljiva ali zlonamerna, temveč zato, ker se danes prepogosto zgodi, da se na govorca plane prej, preden sploh kdo prisluhne temu, kar je povedal. Pol življenja sem preživela v Jugoslaviji. Takrat se je vedelo, da se je nekaterih tem bolje izogibati. Tito, partija in vse, kar je spadalo zraven, so bili svetinje, ob katerih je bilo najbolj varno molčati. Danes živimo v drugačnem sistemu, a strah pred javno besedo ni izginil. Spremenili so se le obrazi, teme in nedotakljivi krogi. Tistih, ki se jih ne sme kritično omeniti, je postalo skoraj več kot nekoč. Zato mnogi molčijo. Nekateri iz navade, drugi iz strahu, tretji zato, ker dobro vedo, kako hitro se lahko človeka diskreditira, zasmehuje, označi, popljuva in potisne na rob. Ni treba, da pove kaj posebej hudega. Dovolj je, da pove nekaj, kar ni všeč pravim ljudem. A s tem delamo veliko napako. Namesto da bi se pogovarja...