PA NE ŽE SPET!

MM

 



PA NE ŽE SPET!


»Pa ne že spet!« je eden tistih vzklikov, ki ga uporabljamo vsi – otroci, odrasli, optimisti in nergači. V njem je malo jeze, malo slabe volje, zoprnosti, včasih pa tudi precej humorja. Izrečemo ga takrat, ko se nekaj, kar nam je morda sicer všeč in blizu, kar naprej ponavlja.
Pri tem nas ne moti dogodek sam, temveč občutek, da smo ga že doživeli, preživeli in odkljukali, zdaj pa se vrača, čeprav pri nas nima več kaj iskati.
Ko po dolgem sušnem obdobju pade dež, smo hvaležni zanj. Vrt bo zaživel, trava bo ozelenela, zrak bo ponovno svež, hura! Če pa dežuje trideseti dan zapored, če so čevlji ves čas mokri in perilo nikakor noče biti suho, se naše navdušenje hitro spremeni v: »Pa ne že spet!« Enako je s snegom. Prve snežinke so čarobne, pri petem kidanju dvorišča pa čarobnost nekoliko zbledi.
Zjutraj, ko se priklopimo na X, se nam pojavi pisanje neke Milene. Ko sem to zgodi že desetič zapored, marsikdo vzklikne:"Pa zakaj SPET ONA!?"☺️
Tudi otroci ta vzklik dobro poznajo. Če »zbolijo« tik pred kontrolno nalogo, je to skoraj srečno naključje. Če jih vročina ujame dan pred morjem, izletom ali rojstnodnevno zabavo, je obup popoln: »Pa ne že spet! Zakaj ravno zdaj?« Podobno je pri domačih nalogah. Ena stran računov še gre. Ko učitelj doda še dve, otrok zavije z očmi, kot bi mu naložili izkop predora skozi Karavanke.
Tudi televizijski spored nas zna pripeljati do ''roba''. Ko prvič gledamo film Moje pesmi, moje sanje, smo očarani. Pesmi, gore, otroci in ganljiva ljubezenska zgodba nas prevzamejo. Ko je film na sporedu že petnajstič, pa marsikdo pripomni: »Pa ne že spet! Ali nimajo pri roki česa drugega?« A ga potem vseeno pogledamo do konca.
Enako je doma. Nekdo znova pozabi odnesti smeti, drug pusti odprto zobno kremo, tretji vpraša, kaj bo za kosilo, čeprav iz lonca diši do mize. Če je že peti dan zapored golaž, naš »pa ne že spet« ni samo običajno godrnjanje, ampak že skoraj protest, naperjen proti kuharju. Vsi vedo, kaj sledi: zavijanje z očmi, zoprni pogledi, vzdihi in morda nekaj zateženega godrnjanja.
»Pa ne že spet!« rečemo tudi ob zastojih na cesti, podražitvah, predvolilnih obljubah, reklamah, telefonskih klicih ob nepravem času in nogavicah, ki jih nekdo znova pusti sredi sobe. Včasih ga namenimo celo sebi: ko spet založimo očala, pozabimo geslo za telefon ali kupimo nekaj, kar že imamo doma.
Ta vzklik pove veliko o nas samih.
Radi imamo novosti, dokler se ne začnejo ponavljati, potem so nam skoraj odveč.
Morda pa je dobro, da se kdaj ob svojem »pa ne že spet« tudi nasmehnemo.
Kajti življenje se tudi sicer kar naprej ponavlja. Dež, filmi, računi, obljube in izgubljena očala …
Je pa res, da obstajajo tudi nekatere ''stalnice'', ob katerih bi bilo skoraj nespodobno, da rečemo »pa ne že spet«; družina, hiša, v kateri bivamo, prijatelji, s katerimi se srečujemo, postelja, v katero zvečer ležemo k počitku.
Si predstavljate, da bi zaradi »pa ne že spet ta!« kupovali novo enkrat tedensko ali celo vsak dan?!🙃🙂🙃

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »