Kje je danes tista notranja moč, ki so jo imele one?

 

fotke so najdene na izjemni strani, ki je vredna ogleda: https://stareslike.cerknica.org/

Neuklonljiva moč žensk

V dolgih desetletjih, ko sem zapisovala zgodba svojih sogovornic/sogovornikov, sem nehote zapisovala tudi skrito zgodovino, polno tabujev, bolečine in borb za preživetje. Neštetokrat sem se vprašala:«Kako so ženske vse to, kar jim je usoda namenila, zmogle nositi na svojih ramenih? Kako to, da se niso pod težo zgrudile, omagale? Kako to, da so – kljub vsemu- moškega, ki jim je storil silo, največkrat celo preživele?«

Zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, stkana tudi iz – za današnji čas - surovih, neolepšanih pripovedi, pogosto šokira bralce. Največkrat zato, ker se v njej nisem bala spregovoriti niti o intimi, osebni higieni, o grobostih medsebojnih odnosov nekoč in danes?

Ženske so bile – tako kot moški - ujetnice strogih družbenih vlog in tako je še danes, le da se tega ne zavedamo, ker te čase živimo in so nam zato nekako ''normalni''.

Včasih, ko se znajdem sredi pogovora o t. i. ''starih časih'', me boli srce, ko vidim, koliko jih je, ki sporočila, ki ga v sebi nosijo napisane zgodbe, napačno razumejo.

Bralci se hitro osredotočijo na trpljenje – na težo krutih in neusmiljenih patriarhalnih norm, na fizični in čustveni davek, ki so ga morale ženske plačevati tudi zaradi nenehnih nosečnosti ter ponižanj, ki so jih prestajale tako znotraj družine kot zunaj nje.

Zelo ljubo bi mi bilo, če bi se – končno že – začeli spraševati, kakšna moč je te ženske vodila skozi vse gorje? Kakšen neuklonljivi duh jim je omogočil, da so vzdržale, se prilagodile in včasih celo zaplesale kljub neizprosnim pritiskom?

Tudi zato zgodbe v knjigi Ogenj, rit in kače niso zgolj pripovedi o žrtvah, o težkem življenju žensk.

So izjemen dokaz preživetja, skrite, a neustavljive moči žensk, ki so se prebijale skozi življenje v času, ki jih je pogosto obravnaval kot lastnino, kot ''posode'' za razmnoževanje in kot takšne podrejene moški avtoriteti.

Še huje: še tja do poznih šestdesetih let so ženske živele pod zadušljivim plaščem vsesplošne ''morale'', ki je spolnost označevala za grešno, ženska telesa pa za nečista. Zakonske dolžnosti so bile neizogibne, nujne, bile so ''dolžnost'', zaradi tega so bile pogosto boleče in brez sledu užitka.

Kot so mi pripovedovale tiste, rojene v prvi polovici 20. stoletja, jih je mati na poročno noč pripravila zgolj in samo z ''opozorilom'': »Ko se spravi nate, stisni zobe, saj bo hitro konec.«

Spolni akt je bil največkrat  le ''opravilo'', brez sladkih občutkov, pogosto nasilen, ženske pa so se mu morale podrediti brez pritoževanja.

Družine z desetimi ali več otroki niso bile redkost, vsak porod pa je ogrožal materino zdravje.

Pa vendar so te ženske vztrajale.

Kako jim je to uspelo? Kako so prenašale težo družbe, ki je zahtevala njihov molk in sklonjene glave, pokorščino in žrtvovanje?

Kaj, če tiči odgovor v njihovi odpornosti, ki je prepletena z nagonom '''preživeti za vsako ceno'' že zaradi otrok, da ne ostanejo sirote?

Na te ženske, tudi na tiste, z najbolj bridkimi zgodbami, sem gledala z občudovanjem, saj so zmeraj našle poti, četudi je bilo vse skupaj videti popolnoma izgubljeno.

 Med seboj so se solidarno povezovale in si pomagale. O tej solidarnosti, četudi se je skrivala pod ''omerto molka'', pišem v romanu Mehko kot britev.

Še več: kljub vsemu so našle trenutke za dobro voljo in za upanje, njihovo preživetje je dokaz zmage nad kruto usodo.

Res se sprašujem, zakaj te moči, volje, upanje, želje po preživetju nekako ne prepoznamo?

Ženske so bile že od nekdaj močnejše od moškega (trije vogali in te reči)  – pa ne zato, ker so jim bile prihranjene težave, temveč zato, ker so se z njimi znale soočiti – in preživeti.

In če za konec današnjega razmišljanja dodam še nekaj stavkov o sodobni ženski. Odkrito povem, da me za generacije, ki vstopajo v tako imenovano zrelost, mičkeno skrbi. Starši jih v želji, da bi se jim godilo bolje kot njim, zavijajo v vato.

Iva (38 let) je ena tistih iz mlajše generacije, ki je prebrala nekaj knjig iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Z njenim privoljenjem objavljam pismo, ki mi ga je poslala.

 «Dekleta iz mojega mehurčka se bojujemo za mir v svetu, za več empatije do ranljivih skupin, mar nam je za preživetje planeta, pozabljamo pa nase.

Živimo pri starših, glede na izkušnje žensk iz vaše knjige, smo nesamostojne, ne znamo poskrbeti zase.

Ob branju zgodb  sem začutila nekakšno nelagodje, morda celo sram, ker sem spoznala, da smo kljub vsem svoboščinam, ki jih imamo danes, v primerjavi z njimi krhke, nepripravljene na resnične izzive. One so kljub nepredstavljivim pritiskom – revščini, nasilju, pomanjkanju svobode – našle načine, kako preživeti, kako se upreti in celo ohraniti dostojanstvo.

Me pa, ko se spopademo z ovirami, pogosto obupamo ali pričakujemo, da bo nekdo drug poskrbel za nas.

Kje je danes tista notranja moč, ki so jo imele one?

Zakaj se zdi, da smo se v udobju sodobnega življenja razvadile, pozabile, kako se boriti zase, ne le za svet okoli nas?

Mislim, da je del težave v tem, kako razumemo neodvisnost.

Ženske iz vaših zgodb so bile prisiljene v ''notranjo'' – zunanjim očem nevidno – samostojnost, ker pač niso imele druge izbire.

Če niso znale kuhati, prati, skrbeti za otroke ali se soočiti z moževimi zahtevami, so bile kaznovane – s strani družbe, družine ali celo lastnega sramu. Naše prednice niso imele prostora za omahovanje.

Me pa živimo v svetu, kjer imamo na milijone možnosti, a se včasih zdi, da nas prav to, da nam je vse na dosegu roke, ohromi. 

Imamo dostop do izobrazbe, do informacij, pravice, pa vendar vztrajamo v podedovanih vzorcih. Živimo pri starših dlje, kot je bilo včasih običajno, odlašamo z resnimi odločitvami, kot so selitev, ustvarjanje družine ali soočenje s finančno samostojnostjo.

Ob branju vaših knjig sem se vprašala, ali smo morda zamenjale eno obliko boja za drugo. One so se borile za lastno golo preživetje, za pravico do telesne avtonomije, za spoštovanje družine in okolja, v katerem so živele, me pa se borimo za širše ''družbene ideale'' – za enakost, okolje, pravičnost, a v tem pogosto pozabimo nase. Verjetno zato, ker za nas skrbijo starši, morda na nek način tudi družba?

 Ko se soočimo z osebnimi izzivi, kot so izguba službe, razpad partnerske zveze, ali celo z lastnimi, na videz nepomembnimi težavami, hitro obupamo ali iščemo zunanjo pomoč.

Ženske iz vaših zgodb so se morale zanašati nase in na svojo iznajdljivost, če so želele preživeti.

Me imamo danes kup ''bergel'': podporne mreže, terapevte, internet, socialne sisteme, a včasih se zdi, da se prav zato premalo posvečamo lastnim sposobnostim, kako bi same reševale težave, ki se nam nakopičijo.

Zdi se mi prav, da bi tudi mi, ki nas vaše zgodbe v bistvu niti (še) ne zanimajo, začeli raziskovati, zakaj nam je narava podarila par rok. Verjetno ne zato, da bi jih krasili lepo negovani nohti?

Morda bi morale več časa posvetiti gradnji notranje moči, učenju praktičnih veščin, ki nam omogočajo samostojnost? Kako negovati pogum, ki nam pomaga, da se soočimo z življenjskimi izzivi brez strahu, da se bomo vmes kdaj spotaknile in padle na kolena?

Če so bile one zmogle preživeti v svetu, ki jim je bil sovražen, potem imamo mi, z vsemi današnjimi orodji in svoboščinami, priložnost, da postanemo enako neuklonljive – ne le za svet, ampak tudi zase.

Zato si želim, da bi mlade ženske, kot sem jaz, brale te vaše knjige ne le kot opomin, da je bilo nekoč bistveno drugače, ampak kot navdih za lastno rast, pa ne le za duhovno rast, temveč tudi za zelo praktično in prizemljeno rast.

 Pomemben nauk, ki bi ga izluščili ob branju, bi, po moje bil ta:«Njihova moč je bila tem, da so se vedno znova pobrale.« 

Če so one zmogle preživeti brez pravic, brez udobja, brez nekoga, ki bi jih slišal, potem lahko me, oborožene z vsem, kar imamo danes na voljo, postanemo še močnejše.«