MOLK NI ZLATO

  SLIKA: Snežni zameti 1952, iz arhiva pokojne Ivanke Tratnikove Mojstri panike Kje so časi naših dedov in babic, ki so medijem verjeli enako brezpogojno kot župniku v cerkvi! Ti presneti sodobni čas, ki si nas na tem področju popolnoma skvaril! Ne mine dan, da ne bi navzkrižno preverjala medijskih novic. Včasih, če ne gre drugače, tudi s pomočjo X, čeprav se zavedam, da tudi zanj ne morem dati roke v ogenj. Je le odskočna deska, ki me lahko pripelje do novih informacij, zamolčanih podrobnosti in drugačnih pogledov. Ob dogodkih v Ceuti sem, denimo, hitro ugotovila, da Italija pri kritiki španske migracijske politike ni ostala osamljena, kot bi človek sklepal iz slovenskih medijev. Skupno pismo, v katerem so zahtevali izredno srečanje notranjih ministrov EU in usklajen odziv na množične nezakonite prehode, so podpisali voditelji 22 članic. Med njimi je bila tudi danska socialdemokratska premierka Mette Frederiksen. Moto: (ne) zaupaj, a preverjaj, se je kot že neštetokrat izkazal ...

  Včasih me kdo vpraša, kako je mogoče, da me po eni strani tako zanimajo človeška intima, odnosi med možem in ženo, med starši in otroki, med taščami in snahami, po drugi strani pa tudi politika. Priznam, dolgo sem tudi sama mislila, da gre za dva popolnoma različna svetova. Eden naj bi sodil za zaprta vrata spalnic in kuhinj, drugi pa v parlament, na občinske seje, v televizijske studie in pred mikrofone. Potem pa sem z leti, ko sem poslušala na tisoče pričevanj, ugotovila, da sta si ta dva svetova bolj podobna, kot bi si človek mislil. V obeh gre za moč in za ključna vprašanja: Kdo ima glavno besedo? Kdo odloča? Kdo mora biti tiho? Kdo popusti, da je pri hiši mir? Kdo govori eno in dela drugo? Kdo se dela žrtev, v resnici pa vleče niti iz ozadja? Kdo bo koga? Moč. Če sem se v življenju česa naučila, sem se tega, da se človek najbolj razkrije takrat, ko ima v rokah moč nad drugimi. Takrat se pokaže, ali zna z njo ravnati spoštljivo ali jo raje uporabi, da drugega stisne v k...

  Pred dnevi smo se s prijatelji zapletli v razpravo o novi filmski Odiseji in o tem, koliko sme umetniška svoboda posegati v zgodovino, mitologijo in kolektivni spomin. Vprašanje je bilo na videz preprosto: ali lahko ustvarjalec antične junake upodobi drugače, kakor jih v tem primeru opisujeta Homerjevo delo in kulturno izročilo, iz katerega so zrasli? Umetnost lahko naredi skoraj vse. Režiser lahko Odisejo postavi v prihodnost, na vesoljsko ladjo, v predmestje Kalkute ali na konec Poljanske doline, kjer živim. Odisej je lahko zaradi mene tudi ženska, Kiklop računalniški algoritem, Troja pa korporacija iz Sp. Kašlja, ki hoče zavladati svetu. Tudi človeka lahko, grdo rečeno, sparimo z bikom in dobimo Minotavra. Če ustvarjalec to naredi tako, da gledalec razume, da je stopil v svet metafore, fantazije ali zavestno preoblikovanega mita, ni nobenih težav. Ni pa prav, če nas pusti v iluziji, da gledamo avtentičen zgodovinski film. Pa saj n e gre samo za Heleno, gre tudi za Netf...

  PA NE ŽE SPET! »Pa ne že spet!« je eden tistih vzklikov, ki ga uporabljamo vsi – otroci, odrasli, optimisti in nergači. V njem je malo jeze, malo slabe volje, zoprnosti, včasih pa tudi precej humorja. Izrečemo ga takrat, ko se nekaj, kar nam je morda sicer všeč in blizu, kar naprej ponavlja. Pri tem nas ne moti dogodek sam, temveč občutek, da smo ga že doživeli, preživeli in odkljukali, zdaj pa se vrača, čeprav pri nas nima več kaj iskati. Ko po dolgem sušnem obdobju pade dež, smo hvaležni zanj. Vrt bo zaživel, trava bo ozelenela, zrak bo ponovno svež, hura! Če pa dežuje trideseti dan zapored, če so čevlji ves čas mokri in perilo nikakor noče biti suho, se naše navdušenje hitro spremeni v: »Pa ne že spet!« Enako je s snegom. Prve snežinke so čarobne, pri petem kidanju dvorišča pa čarobnost nekoliko zbledi. Zjutraj, ko se priklopimo na X, se nam pojavi pisanje neke Milene. Ko sem to zgodi že desetič zapored, marsikdo vzklikne:"Pa zakaj SPET ONA!?" ☺️ Tudi otroci ta vzklik do...