MOLK NI ZLATO

  Russell Kirk (1918–1994) je zapisal:« Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo .« Citat je na prvi pogled preprost, skoraj samoumeven, a v resnici nam vzbuja nelagodje, ker zahteva nekaj, česar v vsakdanjem življenju ne maramo preveč: doslednosti. Po domače povedano: pravica ne more obstajati brez dolžnosti in svoboda nima prav nobene teže brez odgovornosti. O tem, da so pravice zelo dopadljive in prijetne, ne čivkajo le vrabci na strehi. O njih govorimo otrokom v vrtcu, kasneje, ko vstopijo v osnovno šolo pa sploh! Pravica do izobraževanja in enake obravnave, pravica do varnosti (fizične in psihične), pravica do spoštovanja osebnosti, pravica do izražanja mnenja, pravica do zasebnosti in številne druge. Seznam dolžnosti je, po drugi strani, zelo skromen: redno obiskovanje pouka, spoštovanje učiteljev, sošolcev in šolskih pravil, skrb za šolsko lastnino, izpolnjevanje šolskih obveznosti (naloge, učenje). A težava ni v številu enih ali drugih...

  Nekoč so imeli naši predniki po svoje tudi srečo. Skoraj v vsaki vasi je živel kdo, ki je veljal za modrega človeka, ki ni delil praznih naukov, ampak konkretne nasvete za preživetje. Med drugo svetovno vojno so očetom, ki so jih spraševali, kako naj obvarujejo družino in kmetijo, svetovali:»Pošljite enega sina v partizane, drugega k domobrancem, tretjega v nemško vojsko. Vsaj eden se bo vrnil in kmetija bo preživela, ne glede na to, kdo zmaga.« Kruto? Brez dvoma. A tudi strašno resnično. V časih, ko so ideologije mlele ljudi, marsikdo ni razmišljal o časti, bolj o tem, kako preživeti. Po vojni je veliko ljudi postalo oportunistov. Navzven so prisegali partiji, potihem pa hodili k maši in krščevali otroke. Obrambni mehanizem je doživljal pravi razcvet! Sistem je od človeka zahteval eno, preživetje pa drugo. Tudi intelektualci niso bili izjema. Peter Jambrek, eden ključnih avtorjev slovenske ustave, je še leta 1980 pisal o marksistični zasnovanosti pravne izobrazbe in o pove...

APLAVZI Ne bom povedala čisto ničesar novega, če zapišem, da nekateri ljudje ne znajo živeti brez aplavza. To, da jih opazijo, citirajo, povabijo pred mikrofone, objavijo njihovo mnenje, fotografirajo iz pravega kota in jih imajo za pomembne, je hrana, s katero se hranijo malodane štiriindvajset ur dnevno. Napoleon Bonaparte je po izgonu na Sveto Heleno, zadnja leta preživel v odmaknjenosti in zagrenjenosti. Richard Nixon je moral po aferi Watergate odstopiti. Slobodan Milošević in Nicolae Ceaușescu sta se iz kulta osebnosti malodane čez noč spremenila v zločinca. Tudi Winstonu Churchillu ni bilo lahko, ko se je kot nesporni junak 2. svetovne vojne, znašel v opoziciji. Ko so Margaret Thatcher odstranili lastni konservativci, je po pričevanjih ta odhod doživela na zelo boleč način. Tudi glasbeniki in igralci ne znajo živeti brez reflektorjev. Zato je poleg talenta pametno imeti še štrapacen značaj, ki obilo pomaga v trenutkih, ko mine slava. Judy Garland je bila zas ebno zelo krh...

  https://www.kafotka.net/9124 1.     maj med krampom, tipkovnico in praznimi parolami Dnevi okoli 1. maja so že po tradiciji nekoliko romantični, le da romantika pri nas pogosto diši po čevapčičih in nostalgiji s socialističnim priokusom. Pravijo, da praznujemo praznik dela. V praksi pa marsikdo praznuje le dva prosta dneva in možnost podaljšanega vikenda. Kakor koli že: nekateri ga še vedno obeležujejo s kresovanji in obveznimi govori o dostojanstvu človeka. Zjutraj marsikje zadoni pihalna godba, mediji pa zvesto zabeležijo skoraj vsako besedo, ki jo na Rožniku izusti ljubljanski župan. Tradicija je pač tradicija. Odnos do dela se je v zadnjih sto letih radikalno spreminjal. Nekoč je bilo delo predvsem pogoj preživetja in moralna dolžnost. Pregovor ''kdor ne dela, naj ne je'' ni bil le prazna floskula, temveč zelo praktičen opis življenja. Ni bilo socialnih transferjev, subvencij in sistemov, ki bi blažili posledice brezdelja. Če nisi zavihal rokavov, ni bilo k...

  NEPREMIČNINE Med nami jih ni tako malo, ki se bojijo zameriti. Pogosto se celo dogaja, da se znotraj družine obnašajo kot petelini, zunaj nje pa so ponižni in klečeplazniški. Pa se to ne dogaja le danes- temveč že od nekdaj! Slišala in tudi zapisala sem zgodbe, ki govorijo celo o spolnih zlorabah otrok. A ker so bili ''predatorji'' pomembni vaški posamezniki, so starši molčali. Kruto. Kako mačehovski je naš odnos do zasebne lastnine, vemo. Če ne drugače, pa iz medijev. Zasebni lastnini smo, če tako nanese, nenaklonjeni še iz časov, ko se jo je tudi ''uradno'' preziralo, ker je bilo pač vse ''naše''. Zgodb o ''krajah'' (nezakonitih prilaščanjih) najlepših kmetijskih površin, je bilo (in je še) nič koliko. Pravijo, da je samo v Ljubljani okoli 15.000 + nezasedenih stanovanj. Glede na pereče stanovanjske probleme mladih je številka morilska, a če hkrati pomislimo, da je podnajemnik, v trenutku, ko se vseli v naše stanovanje...