MOLK NI ZLATO

  Polži Težko bi našli človeka, ki ne bi bil na kaj alergičen. Če ne na cvetni prah, mačjo dlako ali gluten, pa vsaj na kakšno človeško navado, ob kateri se mu kravžljajo živci. Mene, denimo, spravljajo v obup polži. Pa ne kateri koli. Tisti veliki, rdeči, sluzasti, ki so od daleč podobni pasji radosti, z njimi pa se bolj ali manj uspešno vojskujem že vrsto let. Srce me boli, ko moram priznati, da niso izgubili še nobene bitke. Če jih kakšno poletje, ki je podobno letošnjemu, ni toliko, vem, da nekje počivajo in se razmnožujejo, da se ponovno vrnejo okrepljeni in maščevalni. Njihovega prirojenega nagona, da požrejo vse, kar jim je na poti, se ne da zatreti. Ne vem, od kod se je vzela ta golazen, ampak na vrtu je je toliko, da me vsakič, ko odrežem solato, zasrbijo prsti. Najbolj žalostno je, da ji človek ne more več zaupati: na zunaj je zelena in nedolžna, od znotraj pa že vsa prežrta in poslinjena. Spomladi sem v senčni kot ob hiši posadila vodenke. Vsako leto so cvetele t...

  Postelja ni le za užitek Ne vem, ali drži, da se danes v postelji lobira več kot nekoč, a zgodovina in realnost nas pač učita, da so posteljne aktivnosti pogosto ključne marsikje, tudi tam, kjer ne bi smele biti. Postelja nikoli ni bila samo prostor ljubezni. Bila je tudi neuradna pisarna, v kateri so se delile službe, sklepale kupčije, spreminjale politične odločitve in izdajale državne skrivnosti. Intimni vpliv tudi v politiki omogoča marsikaj, česar uradni lobisti pogosto nimajo: dostop do človeka v trenutku, ko ''orgazem naredi svoje in zaslepi človeka'', ko zraven ni ministrov, svetovalcev, zapisnikov, kamer in prič. Do ranljivih in kočljivih podatkov Nepovabljeni vstopajo prek žena, mož, ljubimcev, ljubic, istospolnih partnerjev, plačanih spolnih uslug in načrtovanega zapeljevanja. Tako je bilo, je in bo. Če kje, smo ranljivi v intimi in v postelji. Tega bi se morali zavedati zlasti politiki, ki imajo zaradi svoje funkcije dostop do najbolj kočljivih podatkov,...

  SLIKA: Snežni zameti 1952, iz arhiva pokojne Ivanke Tratnikove Mojstri panike Kje so časi naših dedov in babic, ki so medijem verjeli enako brezpogojno kot župniku v cerkvi! Ti presneti sodobni čas, ki si nas na tem področju popolnoma skvaril! Ne mine dan, da ne bi navzkrižno preverjala medijskih novic. Včasih, če ne gre drugače, tudi s pomočjo X, čeprav se zavedam, da tudi zanj ne morem dati roke v ogenj. Je le odskočna deska, ki me lahko pripelje do novih informacij, zamolčanih podrobnosti in drugačnih pogledov. Ob dogodkih v Ceuti sem, denimo, hitro ugotovila, da Italija pri kritiki španske migracijske politike ni ostala osamljena, kot bi človek sklepal iz slovenskih medijev. Skupno pismo, v katerem so zahtevali izredno srečanje notranjih ministrov EU in usklajen odziv na množične nezakonite prehode, so podpisali voditelji 22 članic. Med njimi je bila tudi danska socialdemokratska premierka Mette Frederiksen. Moto: (ne) zaupaj, a preverjaj, se je kot že neštetokrat izkazal ...

  Včasih me kdo vpraša, kako je mogoče, da me po eni strani tako zanimajo človeška intima, odnosi med možem in ženo, med starši in otroki, med taščami in snahami, po drugi strani pa tudi politika. Priznam, dolgo sem tudi sama mislila, da gre za dva popolnoma različna svetova. Eden naj bi sodil za zaprta vrata spalnic in kuhinj, drugi pa v parlament, na občinske seje, v televizijske studie in pred mikrofone. Potem pa sem z leti, ko sem poslušala na tisoče pričevanj, ugotovila, da sta si ta dva svetova bolj podobna, kot bi si človek mislil. V obeh gre za moč in za ključna vprašanja: Kdo ima glavno besedo? Kdo odloča? Kdo mora biti tiho? Kdo popusti, da je pri hiši mir? Kdo govori eno in dela drugo? Kdo se dela žrtev, v resnici pa vleče niti iz ozadja? Kdo bo koga? Moč. Če sem se v življenju česa naučila, sem se tega, da se človek najbolj razkrije takrat, ko ima v rokah moč nad drugimi. Takrat se pokaže, ali zna z njo ravnati spoštljivo ali jo raje uporabi, da drugega stisne v k...