Polži

 

Polži

Težko bi našli človeka, ki ne bi bil na kaj alergičen. Če ne na cvetni prah, mačjo dlako ali gluten, pa vsaj na kakšno človeško navado, ob kateri se mu kravžljajo živci.

Mene, denimo, spravljajo v obup polži. Pa ne kateri koli. Tisti veliki, rdeči, sluzasti, ki so od daleč podobni pasji radosti, z njimi pa se bolj ali manj uspešno vojskujem že vrsto let. Srce me boli, ko moram priznati, da niso izgubili še nobene bitke. Če jih kakšno poletje, ki je podobno letošnjemu, ni toliko, vem, da nekje počivajo in se razmnožujejo, da se ponovno vrnejo okrepljeni in maščevalni. Njihovega prirojenega nagona, da požrejo vse, kar jim je na poti, se ne da zatreti.

Ne vem, od kod se je vzela ta golazen, ampak na vrtu je je toliko, da me vsakič, ko odrežem solato, zasrbijo prsti. Najbolj žalostno je, da ji človek ne more več zaupati: na zunaj je zelena in nedolžna, od znotraj pa že vsa prežrta in poslinjena.

Spomladi sem v senčni kot ob hiši posadila vodenke. Vsako leto so cvetele tako bogato, da jih je bilo veselje pogledati. Letos pa se mi je že na samem začetku zdelo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Malodane čez noč so ostala samo gola stebelca, saj je vrtna golazen sadike, posajene z najboljšimi nameni, nažirala toliko časa, dokler je bilo na njih kaj užitnega.

Medtem ko sem robantila po dvorišču in verjetno tudi preklinjala, se je pojavila soseda Mica ter se z vso strokovnostjo in ščepcem detektivske žilice posvetila prizorišču zločina.

»Polži so bili. Definitivno,« je razsodila. Pri tem me je pogledala tako očitajoče, kakor da sem jim vodenke postregla na srebrnem pladnju:«Ali bi gospodje še kaj sladkega?« Rečeno po domače: ni ti škoda denarja za sadike, da jih požrejo rdeči agresorji!

Skozi izkušnje, ki jih ni malo, sem spoznala, da imajo izjemno razvit samoohranitveni nagon. Bolj, ko je Mica patruljirala po svojem vrtu, več se jih je preselilo k meni. Če je pri njej vladala represija, so pri meni naleteli na odprte meje. Njena solata je ostajala cela, moja pa se je spremenila v mednarodni azil za nadležno golazen.

Polži se niso ustavili le pri solati. Lotili so se bučk, zelja, špinače, blitve, kumar, mladega fižola. Tudi nekatera zelišča jim gredo v slast. Ko so podpisali koalicijsko pogodbo o tesnejšem sodelovanju še z gosenicami, je bil nekega jutra videti vrt, kot bi po njem pustošila toča, kosilnica in bager hkrati. Imelo me je, da bi se razjokala. Pa nisem. Ni se še rodil španski lazar (Arion vulgaris), ki bi ga ganile moje solze.

Ostala mi je ena sama možnost: da grem tudi sama že zarana na lov. Za dober namen človek marsikaj pogoltne tudi dotikanje sluzastih stvorov. Ob kozarcu, v katerem je gomazelo, sem, nebo mi je priča, čisto nehote pomislila na slovensko politično, zelo razburkano sceno.

Podobnosti so presenetljive. Tudi politični lazarji najraje prilezejo na plano, ko začne iz državnega proračuna deževati denar. Takrat jih mrgoli okoli svetovalnih pogodb, članstva v nadzornih svetih, na razpisih, službenih avtomobilov in lepo plačanih funkcij. Ko zadiši po javnem denarju, se pokažejo vsi: stari, novi in takšni, za katere smo bili prepričani, da jih je pokončala suša.

A v naravi vsaj veš, pri čem si. Vrtni lazar me ne bo pretental, da je strokovnjak za vrtnarstvo. Ne bo me vlekel za nos s pojasnjevanjem, da solate ni požrl, ampak jo je zgolj trajnostno prerazporedil. Prav tako ne bo ustanovil komisijo, ki bo na koncu odgovornost pripisala podnebnim spremembam ali meni osebno.

Politični polž je bolj zvit. Če ga zalotiš v proračunski solati, te bo nedolžno gledal v oči in klobasal, da se je tam znašel zaradi javnega interesa. Če za njim ostanejo milijonske luknje v proračunu, bo razlagal v mikrofone, da gre za naložbo v prihodnost. Če se najde kakšen medij z jajci in mu očita, da je zamenjal prepričanje, užaljeno pove, da ni obrnil plašča, temveč je politično dozorel. Vrtni polž se v času vročinskega vala potuhne, politični pa se slini na poti do cilja, četudi padajo gnojne vile izpod neba.

Občudovanja vredna je njihova odpornost. Politik preživi afero, laži, Litijsko, Fotopub, izginule milijone, a ko se čez čas vrne pred mikrofone nam spet razlaga svojo moralo in občutke za odgovornost. Bi polžu, ki vam je požrl vso solato, zaupali ključe rastlinjaka? Bi ali ne bi?

Tudi volivci nismo brez greha. Jezimo se nad sluzavostjo, nato lazarja s pomočjo volitev celo prestavimo na boljšo gredo z več sočne solate. Če »naš« potem požre tričetrt pridelka, mu oprostimo, češ, saj je bil, revež, lačen. Če pa polž s sosednjega vrta samo povoha peteršilj, zahtevamo parlamentarno preiskavo. Potem se pa čudimo, da se vrt spreminja v Sodomo in Gomoro.

Soseda Mica pravi, da proti polžem pomaga vztrajnost. Vsako jutro je treba pogledati pod vsak list in ukrepati, še preden se golazen razbohoti. Morda bi njeni nasveti veljali tudi za državo. Demokracija ni to, da enkrat na štiri leta oddamo glas, nato pa do naslednjih volitev mižimo. Tudi državljan mora kdaj pa kdaj stopiti na vrtiček, ki nam je skupen: preveriti, kdo se pase po njem, kam vodijo sluzaste polžje sledi in kaj je morda čez noč z njega bratsko izginilo. So pa španski lazarji za spoznanje bolj iskreni od ljudi. Nikoli ne skrivajo, s kakšnimi interesi se znajdejo v solati ali vodenkah. Za seboj vedno pustijo sled in niti enkrat samkrat ne trdijo, da so solato uničili zato, ker bi to bilo v javnem interesu.

In ko zarana, ko se komaj dani, stojim sredi vrta, oborožena s kanglico in paličico za nabadanje rdeče sluzi, se mi zazdi, da je razlika med vrtnarjenjem in politiko pravzaprav zelo preprosta: na vrtu vsaj nihče ne zahteva, da polža po tem, ko ti je požrl pridelek, nagradiš z novim mandatom.