palec gor ali dol?

 

Ko pomislimo na prizore iz rimskih aren, kjer naj bi cesar ali množica z dvignjenim ali spuščenim palcem odločala o usodi gladiatorja – je dobro vedeti, da je to predvsem hollywoodski mit, ne zgodovinsko potrjeno dejstvo.

A simbolika, ki jo poznamo še danes, je izjemno močna. Morda še premočna, da bi jo preprosto odrinili kot nekaj, kar tudi z današnjim svetom nima nobene zveze.

Takšen “palec” spremlja medčloveške odnose že tisočletja. Dviga se in spušča malodane vsak trenutek, pa ne le v ožjem krogu družine, tudi v skupnosti in državi.

V antičnem Rimu je šlo za življenje in smrt, danes pa gre morda »le« za položaj, spoštovanje, dostojanstvo, pripadnost.

Gre tudi zato, kdo ima pravico kaj reči. In kako reči. Dan za dnem poslušam – in to celo od izobraženih posameznikov- da česa ne bi smela reči. Da se o tistem, kar zapišem, ne sme razpredati na glas. Začudena sem, ko vidim, koliko povsem spodobnih posameznikov, ki- žal- zasedajo celo pomembna mesta v naši družbi, ima svoje možgane še zmeraj naravnane na čase izpred leta 1990, ko je bil molk drugorazrednih celo nujen, če si hotel ohraniti glavo.

Palec se tudi v aktualnem trenutku kar naprej dviguje in spušča. Ne v gladiatorski areni, ampak v parlamentu, na družbenih omrežjih, med ideološkimi pripadniki.

***

Slovenska literatura pozna »desetega brata«, pa ne le kot knjižno figuro, ampak kot realnost mnogih življenj. Vsak rod pozna zgodbo o takšnem ''desetem bratu'', ki “ne sodi nikamor”, ki je rojen ob napačnem času ali z napačnim značajem in obnašanjem. Starejša sestra dobi “palec gor”, ker je pametna, pridna, obetavna. Mlajši brat, ki ne ustreza vzorcu, ker je preveč samosvoj, preveč »drugačen« –, pa hitro začuti “palec dol”.

Koliko odraslih ljudi še danes nosi brazgotine iz otroštva, ko so se starši odločali, kdo je »najboljši«, kdo je »težaven«, komu je »spodletelo« in zato ni vreden ne objema in ne pozornosti?

V šoli se ta logika nadaljuje. Nekateri otroci imajo poti že vnaprej tlakovane, ker so pridni, urejeni, tihi, nekonfliktni. Ker imajo njihovi starši denar in zveze ter poznanstva.

Drugi naletijo na nevidne zidove. Če učitelj že v prvem mesecu šolskega leta o nekom reče: »S teboj bodo same težave,« je to enakovredno palcu, ki se obrne navzdol. Otrok to začuti. Sošolci pa prav tako. In ne glede na sposobnosti, ki jih ima, bo potreboval leta, da se znebi te etikete – če se je sploh kdaj bo. Na vsaki obletnici valete bo svoje »nerodnosti« dobil z obrestmi vržene pod nos!

Enako se dogaja tudi na ravni skupnosti. Povsod obstajajo »naši« in tisti »drugi«. Tisti, ki imajo ''renome'', in tisti, ki ga nimajo. Tisti, ki se jim postavlja spomenike, in tisti, ki morajo biti tiho, sicer se iz njih norčujejo in jih klevetajo. Ali se jih celo zmerja s fašisti in se jih meče iz služb.

Dovolj je, da nekdo reče: »Ta ni za naš,« in celotni ''mehurček'' se od takšnega obrne proč.

Na državni ravni zgodba s palcem sploh ni več prefinjena. Palec gor ali dol se kaže v oblikah, za katerimi stojijo politika, pravosodje, mediji, “javnost”, sploh pa družabna omrežja.

Kaže, da imajo ljudje to potrebo po razvrščanju že v krvi. Kdo je vreden pozornosti in kdo ne. Kdo je primeren sogovornik in kdo naj bo izrinjen. Kdo je “napreden”, kdo “nazadnjaški”, kdo je “naš”, in kdo “vaš”. Takšna delitev je popolnoma enaka kot dvigovanje in spuščanje palca v gladiatorski areni. Takrat so gladiatorji fizično ubili, danes ga pa ''družbeno''.

Družbena omrežja so k temu dodala le še piko na i. Tam se palci dvigajo in spuščajo v sekundah. »Lajk« ali »ne-lajk«.

Človek lahko celo zaradi ene napačno razumljene misli postane javni sovražnik.

Danes, ko mnogi radi govorijo o strpnosti in sočutju, se pogosto pozablja, da te reči niso nikoli stvar deklaracij, ampak dejanj. Kaj ti bodo polna usta ocvetličenih besed, če hkrati s palcem navzdol odstranjuješ tiste, ki se s tabo ne strinjajo! Strpnost ni v besedah, ampak v tem, da človeku- četudi nasprotniku, pustiš prostor, da spregovori, čeprav ti ni po godu.

Človeštvo v svoji mentaliteti še zdaleč ni napredovalo toliko, kot si včasih domišljamo. Namesto krvi in peska v areni, imamo danes druge oblike tekmovanj in javnih sodb, drhal pa ostaja enako voljna in pripravljena, da ''cesarju'' ustreže...

Za začetek dvakrat premislimo, komu (in zakaj!) jemati besedo. Če to storimo zato, da vsaj simbolično ustrežemo krvoloku, ki sedi na svojem tronu in se poigrava s svojim palcem, potem se zavedajmo, da nismo nič boljši od njega- raje še slabši, ker ga klečeplazniško in ponižno ubogamo in mu poskušamo ustreči celo takrat, ko gre za naše prijatelje, znance, bližnje…