''ena, dve, tri, pofočk!''

 

''ena, dve, tri, pofočk!''

Moja pokojna prijateljica Ljerka vir  je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile nekoč kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.

 Na začetku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'', ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi.

Takole pripoveduje:«To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. Takšnim moškim, ki so me odbijali, sem sama pri sebi rekla ''električarji''. Kaj je to pomenilo? Nič drugega, kot da so bili na prvi pogled ''srčkani'', ko sem jih malo bolj spoznala, sem običajno, žal, ugotovila, da se ''trudijo'' zgolj in samo zaradi ene stvari. To me je odbijalo! Govorili so mi, da sem privlačno dekle, zato mi moške družbe nikoli ni manjkalo. Moški, ki je stal pred menoj, običajno ni bil drugega kot lepa lupina, ki obvlada le ''ena, dve, tri, pofočk!''

Ljerkina zgodba, na primer, se bistveno razlikuje od zgodb njenih vrstnic. 

Sprejela sem jo takšno, kakršna je bila, ker je bila Ljerka v vseh pogledih nekaj posebnega. 

Tudi o intimi sva se pogovarjali enako sproščeno kot o ''vremenu'', česar pa za marsikatero drugo sogovornico ne bi mogla reči. Neizmerno sem hvaležna usodi, da mi je bilo dano, da me je našla in da sva postali prijateljici.

 

***********

Pisalo se je leto 1909, ko je škof Jeglič izdal znamenito rdečo brošuro z naslovom Ženinom in nevestam, v kateri je spregovoril o spolnosti, zakonski združitvi in spolni moralki — temah, ki so bile v tedaj izjemno konservativni družbi velik tabu.

Žal, žal, se je zgodba ponovila leta 2014, ko sem izdala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. 

Zmerjali so me s še drugimi, bolj ''posodobljenimi'' izrazi, kot je beseda ''pornograf''. Med tistimi, ki so lajali name, so bili posamezniki iz vseh družbenih plasti. 

Nedavno so v Reporterju VIR - 6.AVGUST 25 izpostavili moje pisanje in spet so se krvoločno vrgli name. 

Med temi, ki so pisali zlovešče komentarje, so bili tudi ženska, ki ima skupino za nekakšno ''ozaveščanje družbe'', srednješolski profesor in mlajši fant, ki pomaga študentom-invalidom.

Pri Jegliču so politični nasprotniki iztrgali posamezne stavke iz konteksta, jih predstavili kot škandalozne in ga označili za pornografa. Njegovo delo je bilo predmet posmeha in moralne panike.

Moje zbiranje zgodb so- sto let kasneje- takoj pospravili v predal “pornografija”, ne da bi jo prebrali ali razumeli njen - četudi nisem iz stroke -  dokumentarni namen. 

Oznaka “pornografija” je bila (in je še vedno) priročen način, da se nekoga diskreditira ali utiša, ne da bi se odprla resna razprava o tematiki. Danes imamo lastno državo, internet, svobodo govora – toda ko gre za odkrito besedo o spolnosti, smo še vedno tam, kjer smo bili: raje moralna obsodba kot soočenje z resnico.

Najpogostejši očitek, ki ga slišim, je:«Moja mama (babica) je pa drugače živela.«

Prav- pa kaj potem?! Saj je tudi Ljerka živela drugače od svojih vrstnic! Vsaka zgodba je bila, je in bo – unikatna!

Zakaj se oglašam in ne dovolim, da bi mi zaprli usta? Prav zato, da bi ljudje doumeli, da molk ne prinese ničesar dobrega – še manj sprememb. Žalostno je tudi to, da mi hočejo zapreti usta tudi zato, ker nisem iz t. i. ''levega mehurčka''. 

Pripovedi, zbrane v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, niso napisane zato, da bi koga šokirale ali zabavale, temveč zato, da bi bralci iz njih kaj odnesli. Za božjo voljo: ne govorijo samo o intimi, govorijo o siceršnjem življenju v zadnjih 100 letih!

Namenjene so tistim, ki si upajo pogledati tudi na drugo plat življenja – tisto, ki je pogosto zamolčana, a še kako resnična. 

Tistim, ki razumejo, da njihov svet ni edini možen, da obstajajo resničnosti, polne bolečine, krivic in preživetja, ki so oblikovale generacije pred nami. Če teh zgodb ne bomo zapisali in prebrali, bo izginila ne le zgodovina, ampak tudi priložnost, da iz nje kaj pomembnega spoznamo.

👇👇👇👇👇

Toliko- za danes. V bistvu sem vam želela povedati le, da se zbirajo zgodbe že za 6. knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.