MOLK NI ZLATO

  V vsakdanjem življenju se pogosto obnašamo, kot da je trava pri sosedu bolj zelena, kot je naša. Ta občutek ni le plod kakšne nepotrebne zavisti ali česa podobnega, ampak je nek zoprn ''črviček'', ki tiči globoko v človeški naravi. Človek je bitje primerjave. Že od otroštva naprej se merimo z drugimi – kdo je lepši, uspešnejši, bogatejši, bolj ljubljen. Primerjava nam je nekoč pomagala preživeti, danes pa nas pogosto dela nezadovoljne. Tisto, kar imamo doma, nam postane samoumevno. Na lastne vrline se navadimo, pomanjkljivosti pa celo vidimo pod povečevalnim steklom. Pri drugih pa opazimo predvsem tisto, kar je lepo, urejeno in na videz brez napak. Ne vidimo dvomov, težkih trenutkih, ko se odločajo za ali proti, prazen bančni račun, neprespanih noči. Vidimo le fasado, ki pa se zdi takšna, da ''dol padeš'' - in to v pozitivno-nevoščljivem smislu. Rečeno v prispodobi: sosedova ''zelena trava'', novo okolje, novi ljudje, neznane stvari v n...

  Zakaj sploh razmišljamo? Pot do Obale je dolga in vožnja med tovornjaki skrajno zoprna. Časa za razmišljanje praktično ni, ker je treba biti pozoren na vsako malenkost. Se pa najde čas potem, ko se človek sprehodi ob morju in se poskuša nadihati svežega zraka in si prevetriti glavo. Kolikokrat smo si z mučnim premlevanjem pokvarili takšen sprehod, večer, odnose, spanec? Živimo v času, ko nas vse sili k takojšnjemu odzivu in hitremu užitku. Drsimo po zaslonih, preskakujemo misli, redko pa se zares ustavimo. In vendar – razmišljanje ni nekaj novega. Je staro kot človeštvo, le da se danes zlepa ne sprašujemo, zakaj eni razmišljajo več, drugi manj, tretji pa praktično nič. . Po drugi strani pa tudi drži, da nam je trezen razmislek pogosto pomagal preživeti, ko smo padli na kolena. Tudi prednik niso obstali zgolj zato, ker so bili močnejši od nas, temveč zato, ker so v ključnih trenutkih znali predvideti: če grem po tej poti, me lahko čaka nevarnost, če počakam, bo morda bolje. Um, ki...