Zakaj sploh razmišljamo?

MM

 



Zakaj sploh razmišljamo?

Pot do Obale je dolga in vožnja med tovornjaki skrajno zoprna. Časa za razmišljanje praktično ni, ker je treba biti pozoren na vsako malenkost. Se pa najde čas potem, ko se človek sprehodi ob morju in se poskuša nadihati svežega zraka in si prevetriti glavo.
Kolikokrat smo si z mučnim premlevanjem pokvarili takšen sprehod, večer, odnose, spanec?
Živimo v času, ko nas vse sili k takojšnjemu odzivu in hitremu užitku. Drsimo po zaslonih, preskakujemo misli, redko pa se zares ustavimo.
In vendar – razmišljanje ni nekaj novega. Je staro kot človeštvo, le da se danes zlepa ne sprašujemo, zakaj eni razmišljajo več, drugi manj, tretji pa praktično nič.
.
Po drugi strani pa tudi drži, da nam je trezen razmislek pogosto pomagal preživeti, ko smo padli na kolena. Tudi prednik niso obstali zgolj zato, ker so bili močnejši od nas, temveč zato, ker so v ključnih trenutkih znali predvideti: če grem po tej poti, me lahko čaka nevarnost, če počakam, bo morda bolje.
Um, ki zna premisliti posledice, je naša največja prednost.
Danes nam je na nek način lažje, saj več kot toliko ni treba razmišljati o dobrinah, ki jih potrebujemo za preživetje. Hladilnik je poln, streho nad glavo imamo, veseli smo tudi osnovne varnosti.
Pa vendar se tehtnega, poglobljenega, malodane vsakodnevnega razmišljanja ne moremo znebiti.
Nasprotno – postalo je skoraj neustavljivo. Ne razmišljamo več zato, da bi preživeli, ampak zato, ker preprosto ne znamo drugače. Ker ga imamo v genskem zapisu.
Žal se dogaja še nekaj drugega: najdejo se, ki razmišljajo, kako bi drugega uničili.
Nekateri trdijo, da preveč premlevanja vodi v tesnobo in praznino.
Problem nastane, ko razmišljanje prepustimo drugim, mi pa jim le verjamemo na besedo.
Pa vendar brez razmišljanja ne bi bilo ničesar, kar imamo za res človeško. Ne bi bilo umetnosti, znanosti, morale. Ne bi znali reči: to ni prav.
Razmišljanje nam omogoča, da smo boljši od živali, ki sledijo nagonu.
Razmišljanje nam pomaga, da se ustavimo, ko bi najraje udarili in da tudi izberemo pot, ki ni najlažja, ampak je prava.
A včasih je tudi prav, da samo ''smo'': da hodimo, dihamo, kuhamo kosilo, se smejimo, ne da bi analizirali vsak občutek. Spet drugič pa je nujno, da se usedemo in si iskreno odgovorimo: zakaj me to boli? Zakaj me ta človek razjezi? Kaj si v resnici želim? Zakaj nekoga sovražimo? Zakaj ga ljubimo, četudi nam je povzročil nemalo hudega?
Sreča pa je včasih že v tem, da toliko odrastemo, da nas naše lastne misli ne vodijo več za nos.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »