zelena trava onkraj našega plota

MM

 




V vsakdanjem življenju se pogosto obnašamo, kot da je trava pri sosedu bolj zelena, kot je naša.
Ta občutek ni le plod kakšne nepotrebne zavisti ali česa podobnega, ampak je nek zoprn ''črviček'', ki tiči globoko v človeški naravi.
Človek je bitje primerjave. Že od otroštva naprej se merimo z drugimi – kdo je lepši, uspešnejši, bogatejši, bolj ljubljen. Primerjava nam je nekoč pomagala preživeti, danes pa nas pogosto dela nezadovoljne.
Tisto, kar imamo doma, nam postane samoumevno. Na lastne vrline se navadimo, pomanjkljivosti pa celo vidimo pod povečevalnim steklom.
Pri drugih pa opazimo predvsem tisto, kar je lepo, urejeno in na videz brez napak. Ne vidimo dvomov, težkih trenutkih, ko se odločajo za ali proti, prazen bančni račun, neprespanih noči. Vidimo le fasado, ki pa se zdi takšna, da ''dol padeš'' - in to v pozitivno-nevoščljivem smislu.
Rečeno v prispodobi: sosedova ''zelena trava'', novo okolje, novi ljudje, neznane stvari v nas sprožijo radovednost in vznemirjenje. Neznano nam omogoča, da se celo prebudijo naše lastne želje.
Ni jih malo, ki že ob jutranji kavi brskajo po katalogih, se na družabnih omrežjih naslajajo nad oblekami tistih, ki se tam pojavljajo. Potem pa se ozrejo okoli sebe, na vse tisto, kar je domače, a je hkrati tudi ''obremenjeno'' z realnostjo, z izkušnjami, z napakami, s prahom, ki se nabira po kotih....
In ta pogled jim običajno pokvari dan!
Neznano pa vidimo kot nekakšno slikarsko, a še prazno platno, na katerem si lahko narišemo idealne prizore, ki jih ali vidimo ali nosimo v srcu.
Poleg tega smo zelo nagnjeni k idealizaciji oddaljenega. Sodelavka omeni, da gre na Sejšele. V nas se prebudi hrepenenje, ki ga ne ''moti'', da je treba presedeti na letalu več kot deset ur, da je tam neznosna, zelo ''mokra'' vročina, da se morajo tamkajšnji prebivalci hudičevo dobro potruditi, da preživijo. Ker so Sejšeli tako zelo oddaljeni, eksotični, že v omembi tiči nekaj romantičnega, nam predstave pač ne omogočajo videti podrobnosti.
Tudi gore se nam od daleč zdijo tako prijazne, od blizu pa pokažejo ostre robove in prepade, enako je z zeleno travo pri sosedu: z razdalje se zdi bolj urejena, kot v resnici je.
A resnica je, da vrednost pogosto prepoznamo šele, ko nekaj izgubimo ali ko se oddaljimo od nje. Takrat ugotovimo, da ni bila trava pri sosedu nič bolj zelena, le mi smo svojo gledali brez hvaležnosti.
Hrepenenje po neznanem je del naše radovednosti in želje po boljšem, vendar postane težava, ko iz njega zraste trajno nezadovoljstvo.
Domača ''zelena trava'' ni nujno dolgočasno, le zahteva več pozornosti. Enako velja za partnerja, otroke, taščo, tasta, solato z vrta ali za sliko, ki visi v dnevni sobi.
Ko začnemo gledati s hvaležnostjo na tisto, kar nam je bilo dano, se pogosto izkaže, da naša trava sploh ni tako slaba – le zalivati jo moramo in to redno in z zavestjo, da je naša, da jo prav zato moramo ceniti, imeti radi in zanjo narediti vse ali še več, kot bi za ''sosedovo''...
PS primerjava s simpatijami, ki jih že patološko gojimo do t. i. ''novih obrazov'', je zgolj namerna in ni naključna. 😌😌

👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇

https://jutri-2052.blogspot.com/

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »