V intimi in politiki se ljudje nenehno prilagajajo.

 

Včasih me kdo vpraša, kako je mogoče, da me po eni strani tako zanimajo človeška intima, odnosi med možem in ženo, med starši in otroki, med taščami in snahami, po drugi strani pa tudi politika. Priznam, dolgo sem tudi sama mislila, da gre za dva popolnoma različna svetova. Eden naj bi sodil za zaprta vrata spalnic in kuhinj, drugi pa v parlament, na občinske seje, v televizijske studie in pred mikrofone.

Potem pa sem z leti, ko sem poslušala na tisoče pričevanj, ugotovila, da sta si ta dva svetova bolj podobna, kot bi si človek mislil. V obeh gre za moč in za ključna vprašanja: Kdo ima glavno besedo? Kdo odloča? Kdo mora biti tiho? Kdo popusti, da je pri hiši mir? Kdo govori eno in dela drugo? Kdo se dela žrtev, v resnici pa vleče niti iz ozadja? Kdo bo koga?

Moč.

Če sem se v življenju česa naučila, sem se tega, da se človek najbolj razkrije takrat, ko ima v rokah moč nad drugimi. Takrat se pokaže, ali zna z njo ravnati spoštljivo ali jo raje uporabi, da drugega stisne v kot. To se ne pokaže samo za kuhinjsko mizo, ampak tudi v postelji, kjer bi morala biti prisotna bližina, nežnost in zaupanje. Namesto tega se marsikje soočajo z brezkompromisnimi pogajanji, ki mejijo že na izsiljevanja!

»Utrujen sem. Glava me boli. Zakaj mi ne daš?,«so izgovori, ki zvenijo jako domače, kajne?

V postelji se človek hitro nauči, kdaj ima kdo prvo in zadnjo besedo. Kdo ima pravico reči ne in čigav ne je sprejet z razumevanjem. Brez odvečnih razlag je jasno, kdo mora pojasnjevati svojo utrujenost, kdo se sme umakniti in kdo je mimogrede kaznovan z molkom, očitki ali užaljenostjo, če to stori.

Intima ni nekaj, kjer si eden lahko »vse« vzame, prav tako ni nagrada za pridnost ali kazen za neposlušnost. Tam, kjer eden odloča v imenu obeh, ni več prave bližine, ampak nastane razmerje moči, ki prej ali slej pelje v maloro.

V politiki ni dosti drugače. Le da se tam namesto o tem, »a bova seksala«, dogovarjajo za položaje, denar, vpliv in medsebojne koristi. Na ekranih spremljamo resne obraze, ki nas prepričujejo v svoj prav. A bistvo ostane enako: kdo bo koga »nadmudril«, kdo bo komu popustil, kdo bo koga še mičkeno izsilil in kdo se bo na koncu izmazal z besedami, da je vse naredil »izključno za dobro ljudi«.

V intimi in politiki se ljudje nenehno prilagajajo.

Včasih to storijo iz ljubezni, včasih iz strahu, največkrat pa zaradi koristi. Marsikdo, ki slovi po tem, da ima »trdna načela« popusti, ko vidi odprto denarnico ali ko ga prefrigano stisnejo v kot. Takrat se hitro pokaže, kdo je v resnici pokončen in kdo zna, po domače povedano, pravočasno nastaviti rit, če mu to prinese dobro službo za ljubico, ugled ali kakšno drugo korist.

»Saj nisem imela kam.«

V resničnem življenju poznamo številne, zelo žalostne zgodbe žensk, ki so ostale z možem, ker niso imele svojega denarja. Tudi ta mladih, ki požirajo taščine zbadljivke zgolj zato, ker so prisiljeni živeti pod njeno streho, ni malo. Pretresljivih pričevanj hčera, ki molčijo o očetovih obiskih v spalnici, ker so jih prepričali, da se o takšnih rečeh ne govori, sem slišala preveč.

V politiki imamo za »ongavljenje« lepše izraze. Rečemo, da je nekdo lojalen in da spoštuje strankarsko disciplino. V strankarskih krogih so zaželeni takšni, ki so pridkani in ne perejo umazanega perila v javnosti. Se strinjate z menoj, da je med namigom, ki ga slišimo med štirimi stenami: »Bodi tiho, da bo mir« in politično floskulo »Ne odpirajmo te teme, ker bi lahko škodovala stabilnosti«, velik enačaj?

Molk se zelo rad prodaja kot modrost. Ne zanikam, včasih je res bolje, da smo tiho. Človek se ne more kar naprej dreti in razlagati vsega, kar mu pade na pamet. Žal pa obstaja molk, ki omogoča, da se slabe stvari pometejo pod preprogo. Več kot petdeset let sem poslušala žalostne zgodbe, v katerih so vsi vedeli, da oče pije, a so se delali, da ima samo »slab dan«. Vsi so vedeli, zakaj ima stric v žepu bombone, a so rekli, da imajo njegove žrtve bujno domišljijo. Vsi so vedeli, katera tašča svoji snahi pije kri po slamici, a so raje svetovali: »Potrpi, saj je že stara…«

 Podobno je v politiki. Vsi nekaj vedo, vsi nekaj slutijo, vsi so nekaj slišali. A dokler se Titanik ne začne potapljati, je veliko bolj udobno sedeti v salonu in se delati, da se to nikogar ne tiče. Spomnite se zabavne afere z nakupom stavbe na Litijski! Navaden človek se že ves čas, odkar je prišla v javnost, sprašuje: kako je mogoče, da se pri poslu z javnim denarjem, pri tako pomembni zadevi, šele s časovnim zamikom, ko jih ulovijo s prsti v marmeladi, začnejo zares spraševati, kdo je kaj vedel, kdo je kaj podpisal in kdo bo za vse skupaj odgovarjal?

Podobno je v družini. Šele ko pride do umora, začnejo padati neprijetna vprašanja: kdo je kriv, kdo je po nepotrebnem molčal, kdo je imel korist in kdo bo odgovarjal.

V intimnem svetu med moškim in žensko nekatere obljube, ki jih maček na repu prinese, delujejo kot knjiga stereotipov, ki je nominirana za Prešernovo nagrado: »Samo še tokrat. Saj se bom spremenil. Saj ne bom več hodil po bifejih. Saj ne bom več dvignil roke nadte. Saj bo bolje, ko otroci odrastejo. Ne bom ti več najedala in pila kri. Od jutri naprej bo vse drugače, srček zlati!…«

V politiki slišimo podobne: samo še ta reforma, samo še ta aneks, pa bo zdravstvo urejeno, stanovanja dostopna, pokojnine dostojne, mladi zadovoljni, starejši spoštovani in država kot iz pravljice. Isto sranje, le drugo pakovanje.

Potem so tu še dvojna merila.

 Če fant skače čez plot, je živahen, ko enako počne dekle, jo imajo za lahkoživko. Če je naš sin razbil šipo, se mu je ponesrečilo. Če jo je razbil sosedov France, je baraba. Če je Sonček dobil v šoli slabo oceno, je kriva nesposobna učiteljica.

V politiki velja podobna pesem. Naši se zmotijo, vaši kradejo. Naši so nerodno povedali, vaši širijo sovraštvo. Naši so bili zavedeni, vaši so pokvarjeni. Naši so smetana, vaši so fašisti.

Človek se včasih vpraša, kako je mogoče, da ima gospa Morala v Sloveniji dva obraza: enega za naše in enega za vaše. Enega takrat, ko imamo tudi sami koristi in drugega takrat, ko bi radi komu držali pridigo.

Posebno poglavje so ljudje, ki se zelo radi predstavljajo kot žrtve. Mož, ki je udaril ženo in razbijal po kuhinji, razlaga, da žena ne razume, pod kakšnim pritiskom je. Tašča, ki snahi vsak dan greni življenje, pred prijateljicami na Facebooku joče, da je nihče ne spoštuje. Mati, ki je otroka dušila s svojimi kompleksi, se ima za mučenico, ker od njega ne dobi dovolj hvaležnosti.

Ko se politikom postavijo neprijetna vprašanja, se med njihovimi volivci govori o napadih, zarotah, pritiskih, linču in sovražnikih. Včasih je kaj od tega res, zmeraj pač ne.

Za vsak primer spustijo v zrak dimne bombice v upanju, da z njimi odvrnejo pozornost od pravih problemov, ki jih imamo v državi.

Koristi niso od včeraj.

Naši predniki so sklepali poroke največkrat zaradi zemlje, dote, hiše, redkokdaj zaradi ljubezni.

Marsikatera ženska še danes ostane z možem – in obratno –, če imajo koristi prvo in zadnjo besedo. V politiki temu rečejo konstruktivno sodelovanje, povezovanje, koalicija ali višji interes.

Državljani pa se potem čudimo, kako je mogoče, da se še včeraj niso mogli niti videti, danes pa se drug drugemu smehljajo pred kamerami. Samo bedaki in konji verjamejo, da jih je povezala »skrb za ljudi in državo«.

Starši rečejo otroku: »Mi vemo, kaj je dobro zate.« V politiki pa slišimo: »Ljudje si želijo.« Žal slednjih nihče ne prime za besedo z nekaj preprostimi vprašanji: Kateri ljudje? Kdaj ste jih kaj vprašali? Ste poslušali tudi tiste na koncu Poljanske doline? Ste prisluhnili starejšim v domovih, samohranilki, bolniku, ki že štiri leta čaka na pregled, podjetniku, ki ne spi zaradi davkov, učitelju, ki ga dušijo obrazci, in kmetu, ki se mu zdi, da ga vsi razumejo samo takrat, ko imajo od njega koristi?

Oči in ušesa bi morali imeti še posebej na pecljih takrat, ko politika stopi v našo denarnico, spalnico, porodnišnico, bolniško sobo, dom za ostarele in celo v tisti zadnji kotiček človekovega dostojanstva, kjer bi, če bi bili normalna država, morali ponižno potrkati na vrata in počakati, da jim dovolimo vstopiti.

Leporečje - slovenska umetnost št. 1.

V krogu družine se marsikaj, o čemer se ne spodobi govoriti na glas, zavije v besede, kot so dolžnost, red, čast, potrpežljivost in spodobnost.

V politiki imamo podobne prijeme: reforma, optimizacija, racionalizacija, solidarnost, strateški interes, depolitizacija, javno dobro. Slovenci smo mojstri leporečja. Če so neumnosti zavite v ustrezen celofan, na volitvah nagradimo celo tiste, ki nam obljubljajo višje davke.

Politika me, verjemite, zlepa ne more dolgočasiti! V njej prepoznavam podobne vzorce, kot jih srečujem v pričevanjih o intimi in vsakdanjem življenju.

Neprijetnosti, ki se zgodijo doma, skrijemo pod preprogo, v politiki pa so se polnile jame in čistile drugače misleče. Razlika je morda le v tem, da se o družinskih skrivnostih navadno le šepeta, politične, tudi tiste, ki niso za nikamor, pa nam poskušajo prodati kot državniške modrosti.

++++++++++++.

Milena Miklavčič je pisateljica in dolgoletna zapisovalka pričevanj iz vsakdanjega življenja. Njeno delo temelji na spoštljivem poslušanju sogovornikov in prepričanju, da molk ni zlato.

Širši javnosti je najbolj znana po knjižni zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri je zbrala na tisoče resničnih pripovedi o intimnem in družinskem življenju Slovencev. V svojih knjigah, kolumnah in člankih ohranja spomin na preteklost, spodbuja pogovor med generacijami ter bralce nagovarja k razumevanju, sočutju in spoštovanju človeka.

https://jutri-2052.blogspot.com/

 kolumna je bila prvotno objavljena na SIOL.