Mojstri panike

 

SLIKA: Snežni zameti 1952, iz arhiva pokojne Ivanke Tratnikove

Mojstri panike

Kje so časi naših dedov in babic, ki so medijem verjeli enako brezpogojno kot župniku v cerkvi! Ti presneti sodobni čas, ki si nas na tem področju popolnoma skvaril! Ne mine dan, da ne bi navzkrižno preverjala medijskih novic. Včasih, če ne gre drugače, tudi s pomočjo X, čeprav se zavedam, da tudi zanj ne morem dati roke v ogenj. Je le odskočna deska, ki me lahko pripelje do novih informacij, zamolčanih podrobnosti in drugačnih pogledov. Ob dogodkih v Ceuti sem, denimo, hitro ugotovila, da Italija pri kritiki španske migracijske politike ni ostala osamljena, kot bi človek sklepal iz slovenskih medijev. Skupno pismo, v katerem so zahtevali izredno srečanje notranjih ministrov EU in usklajen odziv na množične nezakonite prehode, so podpisali voditelji 22 članic. Med njimi je bila tudi danska socialdemokratska premierka Mette Frederiksen. Moto: (ne) zaupaj, a preverjaj, se je kot že neštetokrat izkazal za zlata vrednega.

Preverjam tudi zato, ker sem v zadnjih letih prevečkrat ugotovila, da je novica, ki jo slišim ali preberem v tradicionalnih medijih, do te mere sfrizirana, da se ob njej verjetno drži za glavo tudi tisti, ki jo je ustvaril. Včasih je začinjena na takšen način, da v bralcu namenoma vzbudi gnus, strah, jezo, sovraštvo ali celo odpor. Zadnje čase se mi vedno bolj dozdeva, da sta se v delu naših medijev uveljavila dva nova novinarska pod-poklica: prvi je novinar za paniko, drugi pa mojster polresnice.

Vreme kot apokalipsa

Novinar za paniko ima najraje vreme in slovensko desnico. Komaj termometer pokaže trideset stopinj, že se Evropa cvre in Slovenija gori. Odprl se je pekel, konec sveta pa tako in tako trka na vrata. Za boljši učinek je rdeča barva na vremenskih kartah zamenjala rumeno, saj z njo lažje vznemirjajo ljudi in napovedujejo nevarnosti apokaliptičnih razsežnosti.

Tudi v času moje mladosti je bilo poleti pasje vroče. Na njivo ali travnik so nas nagnali zgodaj zjutraj, opoldne smo počivali, seno pa smo grabili in metali na vozove v popoldanskih urah. Mica Špehova je vročino slabo prenašala. Spominjam se, da je večkrat omedlela, pa so jo odpeljali v senco in ji dali piti krhljevo vodo z malo vina, da je prišla k sebi. Mi, otroci, pa smo jo stražili in pahljali z vejami.

Novinar za paniko dobro ve, da napoved »v prihodnjih dneh bo zelo toplo« ne prinese toliko ogledov, kot »vročinski pekel prihaja nad Slovenijo«. Strah je postal tržno blago, pa se tega sploh ne zavedamo! Večji obisk spletnih strani pomeni tudi več prikazanih oglasov in več prihodkov od oglaševanja. Ko je posredi denar, odpadejo vsi pomisleki in tudi razlaga, napisana na razumen način, potegne kratko. Priznam, da se je strah pred vročino zalezel tudi v moje kosti. Komaj čakam na zimo, ko se bomo ob prvem naletu snežink prebudili v »snežnem kaosu«.

Panika zaradi desnice

Ko pride na oblasti desnica, panika kot Aladinov duh uide iz steklenice! Mediji jo ustvarjajo z udarnimi naslovi, skrbno izbranimi fotografijami in približki približkov resnice. Posamezne poteze vlade predstavijo kot napad na demokracijo, človekove pravice, kulturo in svobodo medijev. Uporabljajo besede, kot so »grožnja«, »čistka«, »razkroj«, »avtoritarnost« in »konec pravne države«.

Tudi drugih izrazov z izrazito negativnim prizvokom, ki zaradi nenehnega ponavljanja ljudem zlezejo pod kožo, ni malo. Posamezno izjavo iztrgajo iz konteksta, domnevo pa predstavijo kot dejstvo, ki mu moramo brezpogojno verjeti. K besedi vabijo vedno iste »zaskrbljene strokovnjake«, medtem ko se za drugačna mnenja pogosto ne zmenijo. Ne nagovarjajo nas z argumenti, temveč nas zasipavajo s strahom, jezo in občutkom, da se pred našimi očmi, zaradi kretenov, ki so to salamensko desnico izvolili, ruši država.

Izraz »skrajna desnica« se uporablja dan za dnem, in to tako pogosto in tako na široko, da dobi v podzavesti povprečnega uporabnika hujši prizvok kot napoved temperatur nad štirideset stopinj.

Radoživi in grdi rački

Zaničljiv in poniževalen odnos do vsega, kar ni dovolj levo, ni od danes. Že tam okoli leta 2000 je eden od takrat vidnih levih politikov sebe in desno usmerjene državljane opisal takole:

»…To so občanke in občani, v katerih je globoko umeščena klerikalno-domobranska miselnost. Gre za ljudi, ki med drugim enačijo vero in politiko, državo bi podrejali Cerkvi in njenim interesom. NOB pa razumejo kot nepotreben upor zoper nacifašizem in kot organizirano nasilje nad drugače mislečimi.«

O levičarjih pa je dejal:

»…Šolani ljudje, ki poznajo zgodovino, domače in tuje razmere, dajejo prednost delu pred kapitalom, imajo distanco do ‘večnih resnic’, so osvobojeni ksenofobičnosti in verjamejo v razvoj. To so ljudje, ki povečini niso imeli večjih težav v življenju. Vedo, da so sami svoje sreče kovači. So vesele narave, družabni, iznajdljivi, v odnosih z ljudmi neposredni. Ne trpijo posebej zaradi nevoščljivosti.«

Na eni strani torej izobraženi, veseli, družabni in napredni ljudje, na drugi pa nevoščljivi, zagrenjeni in zaostali klerikalci: radoživi beli labodi in grdi desničarski rački. Je prikazovanje enih in drugih danes kaj drugačno?

Takšen besednjak se je od preloma tisočletja naprej le še »bogatil« in »nadgrajeval« z novimi izrazi, ki poudarjajo žlahtnost na levici in izprijenost na desnici. Ko nekateri novinarji pišejo o desnici, radi posegajo tudi po vojaškem izrazju: »napad«, »obračun«, »vojna napoved«, »na udaru« in »podrejanje«.

Včasih se mi celo zdi, da svoje scenarije prepisujejo iz »filmov katastrof«, kot sta Melanholija (Melancholia, 2011) in Dan potem (The Day After, 1983). Še preden desna vlada dobro začne mandat, že napovedujejo najhujše možne posledice, in to tako prepričljivo, kot da gre za preverjena dejstva, o katerih državljani ne bi smeli dvomiti.

Vlada po njihovo ne spreminja sistema, temveč ga »ruši« in »razkraja«. Poslušamo o »grožnjah demokraciji«, »trumpizaciji«, »orbanizaciji« in »najtemnejšem obdobju slovenske zgodovine«. Takšen besednjak, priznamo ali ne, pušča sledi na državljanih, ki imajo že brez tega resne težave s funkcionalno nepismenostjo.

Tudi vprašanj, ki omogočajo obtoževanje brez dokazov, je v medijih nešteto: »Se začenja politična čistka?«, »Kdo bo naslednja tarča?« in »Ali demokratične varovalke sploh še obstajajo?« Z vprašaji lahko človeka, njegovo delo ali poslanstvo, javno obtožimo vsega, kar komu pade na pamet!

Mojstri polresnic

Novinarji, ki so vešči polresnic, so nevarnejši, kot si mislimo. Njihove zgodbe vsebujejo dovolj preverljivih dejstev, da učinkujejo verodostojno. Ker je sodoben človek pri sprejemanju informacij postal jako površen, zlepa ne opazi, da hkrati zamolčijo podatek, ki ne ustreza njihovi politični ali uredniški liniji. Nemalokrat se dogaja, da izjavo iztrgajo iz konteksta, izberejo samo sogovornike z »ustreznim« mnenjem, kakšno domnevo pa na prefrigan način predstavijo že kot dejstvo.

»Čista laž« se lahko, upam, da še zmeraj, v hipu sesuje, spretno sestavljena polresnica pa preživi tudi popravke in demantije, skrite nekje na dnu spletne strani. Še huje: polresnice se kot požar širijo po družbenih omrežjih in postopoma, ne da bi se tega sploh zavedali, oblikujejo tudi javno mnenje. Njihova največja nevarnost je prav v tem, da se pretvarjajo, da so resnica.

Pred dnevi je marsikomu padel v oči naslov članka: »Janševa vlada nasprotuje strožjim kaznim za spolne predatorje.« Vlada je res nasprotovala zvišanju najvišje kazni za spletno nagovarjanje otroka z enega na tri leta. Toda bralca, ki je videl samo naslov, je zlahka napeljal k zelo drugačnemu sklepanju, to pa je bilo, da vlada nasprotuje strožjemu preganjanju spolnih predatorjev nasploh. Tudi sama menim, da bi morali biti pri zaščiti otrok veliko strožji, kot smo. Toda v civiliziranem svetu mora vendarle obstajati razlika med poročanjem in vnaprejšnjo »politično obtožnico«. Podobno zavajajoč je bil naslov: »Slovenija od tega nima ničesar, zadovoljen je lahko le Janez Janša.« Iz njega ni bilo razvidno, da gre za trditev stranke SD ob vložitvi kazenske ovadbe zoper Tanjo Fajon.

Zavajanja se običajno skrivajo v poudarkih, vrstnem redu informacij, zamolčanem ozadju, izbrani fotografiji in besedah, ki jih novinar zapiše v naslov. Ste danes že slišali, da »strokovnjaki bijejo plat zvona«, čeprav je mnenje podal en sam sogovornik?

Zahrbtni triki

Najbolj zahrbtno je, da se je medijska krajina že do popolnosti prilagodila navadam povprečnega spletnega bralca. Uredniki in algoritmi dobro vedo, da si večina uporabnikov ogleda le fotografijo, morebiti vržejo oči na naslov, za kaj več pa zmanjka časa. No, če je prvi odstavek dovolj šokanten, morda preberejo še tega. Članke delijo naprej, ne da bi jih predhodno sploh odprli in prebrali. Potem se čudimo, zakaj se med seboj sovražimo. Pogovora skoraj ni več, saj vsak živi v svoji medijsko in algoritemsko predelani resničnosti.

Digital News Report 2025 Reutersovega inštituta je pokazal, da se kar 40 odstotkov vprašanih izogibajo novicam, ki so gospodarsko ali politično obarvane. Med razlogi so navedeni preobremenjenost, slabo razpoloženje, ki ga povzročajo novice, in občutek nemoči.

Mar potemtakem lahko sklepamo, da mediji s pretiravanjem ne izgubljajo le verodostojnosti, temveč tudi bralce, poslušalce in gledalce? Človek, ki je vsak dan izpostavljen novemu koncu sveta, se pač prej ali slej odloči, da ne bo nikomur več verjel.

Bele vrane

Kot čisto navadna državljanka in radovedna stara mama seveda ne trdim, da so vsi mediji takšni. Še vedno obstajajo odlični in pogumni novinarji, ki preverjajo dejstva, poiščejo drugo mnenje in znajo priznati napako, kadar ustrelijo kozla.

Prav zaradi njih me boli srce, ker so novinarski poklic, o katerem sem nekoč sanjala tudi sama, razvrednotili tisti, ki so postali proizvajalci klikov, panike in politično uporabnih polresnic.

Da me ne boste narobe razumeli: od medijev ne pričakujem, da bodo razmišljali tako kot jaz. Ne nazadnje se že vse življenje držim načela, da se moramo pogovarjati predvsem s tistimi, ki razmišljajo drugače kot mi. Z vso iskrenostjo pa povem, da ne potrebujem medijev, ki mi že zarana trobijo, koga moram sovražiti, česa se moram bati, in nad kom se moram zgražati. Novinarstvo bi moralo človeku prižigati luči. Če mu namesto tega vsak dan spušča meglo, takšni novinarji niso več čuvaji demokracije, temveč prodajalci iluzij in mešalci megle.

 povezava na siol