Odiseja

 

Pred dnevi smo se s prijatelji zapletli v razpravo o novi filmski Odiseji in o tem, koliko sme umetniška svoboda posegati v zgodovino, mitologijo in kolektivni spomin. Vprašanje je bilo na videz preprosto: ali lahko ustvarjalec antične junake upodobi drugače, kakor jih v tem primeru opisujeta Homerjevo delo in kulturno izročilo, iz katerega so zrasli?

Umetnost lahko naredi skoraj vse.

Režiser lahko Odisejo postavi v prihodnost, na vesoljsko ladjo, v predmestje Kalkute ali na konec Poljanske doline, kjer živim. Odisej je lahko zaradi mene tudi ženska, Kiklop računalniški algoritem, Troja pa korporacija iz Sp. Kašlja, ki hoče zavladati svetu. Tudi človeka lahko, grdo rečeno, sparimo z bikom in dobimo Minotavra. Če ustvarjalec to naredi tako, da gledalec razume, da je stopil v svet metafore, fantazije ali zavestno preoblikovanega mita, ni nobenih težav.

Ni pa prav, če nas pusti v iluziji, da gledamo avtentičen zgodovinski film. Pa saj ne gre samo za Heleno, gre tudi za Netflixovo Queen Cleopatra iz leta 2023, ki so ga gledalci sprejeli kot pravo dokumentarno dramo. Enako velja za serijo o Anne Boleyn iz leta 2021, kjer je glavno vlogo ponovno odigrala temnopolta igralka, tokrat Jodie Turner-Smith.

Kaj hočem reči: zaplete se šele tedaj, ko umetniško domišljijo oblečemo v videz zgodovinske ali kulturne verodostojnosti, vsak pomislek pa odpravimo z besedami: »Ljudje brez umetniške izobrazbe tega ne morejo dojeti.«

Res je, umetnik ima pravico ustvarjati po svoje. Toda gledalec ima enako pravico vprašati, zakaj je bila določena sprememba narejena, kaj sporoča in kako utegne vplivati na ljudi, ki z zgodovino, mitologijo in literaturo niso ravno na »ti«.

Že iz vsakdanjega življenja vemo, da pravice ne obstajajo brez odgovornosti. Enako velja tudi za umetniško svobodo.

Pri Nolanovi Odiseji se je, kar je bilo pričakovano, največ razprave vnelo zaradi Lupite Nyong’o v vlogi »črne« Helene, mitološke junakinje, čigar ugrabitev je izzvala trojansko vojno. Debate, kakršna je bila naša, pa polemizirajo tudi o nenavadnem režiserjevem odnosu do Homerjevega izročila, ki ga je v, sicer briljantnem filmu, precej prilagodil.

Del grške javnosti in politike je zaradi izbire igralcev ter odnosa do grške kulturne dediščine protestiral še toliko glasneje, ker je produkcija prejela približno šest milijonov evrov donacij. Kljub temu pa se lahko Grki zelo upravičeno vprašajo: kaj država podpira z javnim denarjem in kaj državljani v zameno pričakujejo?

Ko sem pred prijatelji izrazila pomislek, da bodo ljudje po dveh ali treh podobnih filmih začeli verjeti, da so bili junaki antične Grčije videti tako, kot jih prikazujejo današnji režiserji, so me okarali, da pretiravam.

Morda res pretiravam, ne pretiravam pa glede moči, ki jih imajo na našo podzavest ponavljajoče se podobe.

Kdor desetletja posluša zgodbe ljudi o »nekoč«, zelo dobro ve, kako pogosto se njihova pričevanja soočajo z očitki: »V knjigah piše drugače.« Ali: »To ne more biti res, v filmu smo videli čisto drugo zgodbo.«

Za veliko ljudi film ni samo film, roman ni samo roman in televizijska oddaja ni zgolj umetniška razlaga nekega dogodka ali časa. Zanje so to nadomestni »učbeniki«. Večini gledalcev ne pade na kraj pameti, da bi preverjali, kaj je res, kaj je domišljija in kaj je režiser dodal zaradi dramaturgije.

Kako deluje naš spomin?

Kdor meni, da je spomin urejen arhiv, v katerem so informacije skrbno opremljene z oznakami »preverjeno«, »izmišljeno«, »politično obarvano« in »umetniško predelano«, se hudičevo moti.

Naš spomin je bolj podoben stari skrinji, v kateri se pomešajo prizori, besede, fotografije, čustva, pričevanja in zgodbe. Čez čas niti ne vemo več, kje smo kaj prebrali, kdo nam je to in ono povedal. Ostane le občutek, da smo nekje nekaj slišali ali videli, zato mora biti verjetno res.

V času »virtualne resničnosti« preko družabnih omrežij vsak dan sprejmemo na stotine podob, naslovov in kratkih zgodb, poglobimo pa se le v redke, kajti za temeljito preverjanje nimamo ne časa ne volje. Še posebno nevarno je, ko nam digitalni svet isto ali zelo podobno vsebino zaradi algoritmov vrača na zaslone znova in znova. Tudi takšno »ponavljanje« ustvarja v naših glavah domačnost in občutek resničnosti.

Čez nekaj časa ne rečemo več: »To sem videl v filmu na Tik-toku,«ampak že trdimo: »Vemo, da je bilo tako!«

Oblast, ki upravlja naša življenja, zato ni samo politična. Pomembno moč ima tudi tisti, ki odloča, katere »podobe« na Tik-Toku, Instagramu, FB, filmskemu platnu in TV ekranu bodo gledali milijoni in katere zgodbe bodo ostale skrite. Kdor obvladuje »zgodbe«, lahko dolgoročno vpliva tudi na kolektivni spomin.

Slovenci bi se lahko marsičesa naučili iz lastnih izkušenj.

Ne bom povedala ničesar novega, če zapišem, da o narodnoosvobodilnem boju, revoluciji, povojnih pobojih in prvih desetletjih nove oblasti dolgo nismo smeli slišati vsega, kar se je v resnici dogajalo. Ponujali so nam dovoljeno različico, zato se je enim žrtvam postavljalo spomenike, drugi pa so trohneli v kraških jamah in rudniških jaških.

V povojnem času so nastajali filmi Bitka na Neretvi in podobni, nadaljevanke, romani, spominske pripovedi, da o šolskih razlagah ne govorimo! Nekateri »izdelki« so temeljili na resničnih dogodkih, druge so olepšali, poenostavili ali prilagodili zahtevam časa. Iz partizanov so nastajali brezhibni, že skoraj mitološki junaki, njihove nasprotnike pa je »uradna zgodovina« spremenila v zločince, nevrednih spominov. Človeške dileme, notranji spori, revolucionarno nasilje, povojni poboji in usode žrtev so ostajali pometeni pod preprogo.

Številne generacije so ponujeno različico zgodovine sprejemale kot suho zlato, kar je bilo logično: zamolčanih pripovedi niso imeli kje slišati.

Ko so se po osamosvojitvi začeli odpirati brezimni grobovi, pisati knjige in so v oddaji Pričevalci Jožeta Možine spregovorili ljudje z drugačnimi izkušnjami, je marsikdo doživel hud notranji pretres. Ni bilo lahko, ko so se rušili temelji, v katere se je verjelo vse življenje!

Veste, problem ni v umetniškem ustvarjanju, problem nastane, ko začne občinstvo mešati fikcijo z resnico.