Kaj pa to sploh koga briga?

 

Kaj pa to sploh koga briga?

Nedavno so mi pripovedovali zgodbo o nevesti, ki je šla k poroki v lahki, poletno obarvani obleki. Ni bila bela in ni bila takšna, kot so si jo drugi predstavljali.

In že se je začelo.

»Zakaj pa ni imela bele?«

»A je bilo kaj narobe?«

»A se ji ni zdelo vredno zapeljati do izposojevalnice z oblekami?«

»A je hotela biti nekaj posebnega?«

In so jo obirali. Do kosti. Kot da bi bila njena obleka problem cele vasi, ne pa njenega srca, njene odločitve.

Pa sem se vprašala: kako je mogoče, da takšna obleka sploh koga briga?

Zakaj nas tako neznansko mika, da bi vtikali nos tja, kjer nas nihče ni prosil? Zakaj nas bolj zanima, kaj ima nekdo oblečeno, kot pa to, ali je srečen? Zakaj prej opazimo, da je vsak čevelj drugačen, napačno pričesko, prekratko krilo, predrzen nasmeh, kot pa dobroto, ki jo človek nosi v sebi?

Včasih se zdi, kot da prav prežimo na tuje napake. Kot da čakamo, kdaj se bo kdo spotaknil ali izrekel napačno besedo. Kdaj bo naredil nekaj po svoje, kar bo vredno, da o tem sprožimo pogovor ob jutranji kavi na ''Ambasadi''.

In potem, ko najdemo ustrezno kost, planemo kot hijene, ki zavohajo kri.

Pri tem pa se, seveda, zelo redko pogledamo v ogledalo.

Predstavljajte si, da sredi ceste leži predmet, ki tja ne sodi. Ljudje se vozijo mimo. Eden trobi. Drugi bentí. Tretji se zgraža. Četrti že ve, da je za vse kriva mladina. Peti trdi, da je to gotovo naredil sosed, ki ga vsi poznajo kot ''zdraharja''.... Šesti bi poklical inšpekcijo. Sedmi pa o tem napiše jezno objavo na Facebooku.

Predmet pa še zmeraj leži na cesti, ker nihče ne ustavi, stopi iz avta in ga odstrani.

In podobno je, žal, v naši družbi.

Velikokrat nas bolj zanima, kdo je kriv, kot kaj lahko sami naredimo. Bolj nas mika obsojanje kot da bi ponudili pomoč. Raje govorimo in obiramo, kot ukrepamo. Raje iščemo napake, kot da bi premaknili tisto, kar ovira pot.

Do drugih smo ostri, pri sebi prizanesljivi. Drugim merimo vsak šiv, vsako besedo, vsak korak, zase pa hitro najdemo opravičilo.

Redke so vasi, zaselki, ulice, podjetja, tudi družine, kjer bi bilo kaj drugače...

Ne pravim, da moramo biti tiho ob vsem, kar se v družbi ali znotraj družine dogaja. Bognedaj! So stvari, ob katerih je treba spregovoriti glasno in brez strahu.

A obleka neveste? Pričeska sosede? Kosilo snahe? Avto sodelavca? Otrok, ki ne zna sedeti pri miru? Ženska, ki se je zredila? Moški, ki je izgubil službo? Milena, ki je nekaj rekla ali zapisala, pa tega- po našem prepričanju- ne bi smela'!?!

Morda bi bilo dobro, da bi se kdaj ustavili in si rekli: to ni moja stvar. In za protiutež naredili, napisali, rekli nekaj svojega, pa to ''svoje'' potem postavili na ''ogled'' drugim....

Rečeno po domače: sem in tja je fajn, da omenjeno javno mnenje v vsej ''širokogrudnosti'' preverimo tudi na lastni koži...

Svet postane boljši takrat, ko znamo razlikovati med tistim, kar nas zadeva, in tistim, kar je nesmiselno, že zlovešče poseganje v tuje življenje.

Nevesta v poletni obleki ni naredila nič narobe, zelo hudo narobe je z nami, če nas njena obleka bolj zanima kot njena sreča.