so časi nevarni?

MM

 





Velika večina Slovencev dobro ve, da je javno izrečena beseda lahko nevarna. Ne zato, ker bi bila nujno napačna, žaljiva ali zlonamerna, temveč zato, ker se danes prepogosto zgodi, da se na govorca plane prej, preden sploh kdo prisluhne temu, kar je povedal.

Pol življenja sem preživela v Jugoslaviji. Takrat se je vedelo, da se je nekaterih tem bolje izogibati. Tito, partija in vse, kar je spadalo zraven, so bili svetinje, ob katerih je bilo najbolj varno molčati. Danes živimo v drugačnem sistemu, a strah pred javno besedo ni izginil. Spremenili so se le obrazi, teme in nedotakljivi krogi. Tistih, ki se jih ne sme kritično omeniti, je postalo skoraj več kot nekoč.

Zato mnogi molčijo. Nekateri iz navade, drugi iz strahu, tretji zato, ker dobro vedo, kako hitro se lahko človeka diskreditira, zasmehuje, označi, popljuva in potisne na rob. Ni treba, da pove kaj posebej hudega. Dovolj je, da pove nekaj, kar ni všeč pravim ljudem.

A s tem delamo veliko napako. Namesto da bi se pogovarjali o problemu, se spravimo na tistega, ki je problem izpostavil. Namesto da bi vprašali, ali je v povedanem kaj resnice, se začnemo ukvarjati z njegovim značajem, preteklostjo, političnimi simpatijami, tonom glasu ali vejico v stavku. Vsebina, zaradi katere bi se sploh morali pogovarjati, pa medtem izgine pod preprogo.

To ni zdravo ne za družino, ne za vas, ne za občino, ne za državo.

Če je v družini nekaj narobe, ni pametno planiti na tistega, ki je prvi rekel, da nekaj smrdi. Pametno je odpreti okna, pogledati v kote in ugotoviti, od kod prihaja smrad. Če v vasi vsi vedo, da je neka stvar narobe, pa se nihče ne upa oglasiti, problem ne izgine. Samo raste. Če v državi kaznujemo tiste, ki opozarjajo, namesto da bi se lotili tistega, na kar opozarjajo, potem nismo pogumni državljani, ampak prestrašeni podložniki.

Zato bi si želela, da se naučimo nekaj zelo preprostega: najprej poslušati, potem presoditi. Najprej pogledati vsebino, šele potem človeka. In predvsem: nehati ubijati glasnike samo zato, ker nam sporočilo ni všeč.

Svobodna družba ni tista, v kateri vsi govorijo enako. Svobodna družba je tista, v kateri se ljudem ni treba bati povedati, da je cesar nag.

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »