Mislim in pišem- torej sem!

 

Pričakovanja nas spremljajo od rojstva do smrti.

Sprva so zelo preprosta. Otrok pričakuje, da ga bo mama vzela v naročje, da bo dobil kos kruha z evrokremom in ne z marmelado (!), topel objem in občutek varnosti. Malo večji otrok pričakuje pohvalo za lepo narisano hišo ali dobro oceno v šoli. Če pohvale ni, je razočaranje veliko, četudi odrasli mislijo, da gre le za malenkosti.

Ko odraščamo, se začnejo spreminjati tudi pričakovanja. Mlad človek pogosto pričakuje, da bo življenje pravično. Verjame, da bo trud vedno nagrajen, da bo ljubezen trajala večno in da bodo prijatelji ostali zvesti. A življenje nas prej ali slej nauči, da ni vedno tako. Nekateri pridejo do cilja po bližnjici, drugi pošteno garajo, a žal, kljub temu ostanejo praznih rok. Zgodi se celo to, da nas oseba, ki ji zaupamo, razočara bolj kot največji sovražnik.

V srednjih letih se pričakovanja pogosto vrtijo okoli družine, doma, službe in zdravja. Ljudje pričakujejo, da bodo otroci hvaležni, partner razumevajoč, sodelavci pošteni, država pravična. Veliko sporov med ljudmi nastane prav zato, ker pričakujemo nekaj, česar drugi sploh ne opazijo. Mama pričakuje obisk otrok, otroci pa mislijo, da je dovolj telefonski klic. Mož pričakuje mir po napornem dnevu, žena pa pogovor. Obe strani sta potem prizadeti, ker vsak gleda le iz svojega zornega kota.

Starejši ljudje imajo spet drugačna pričakovanja. Mnogi so nehali pričakovati ''raj na zemlji''. Ne sanjajo o novih avtomobilih, adrenalinskih potovanjih..nehali so pričakovati, da bodo od ljudi, ki jih obdajajo, dobili pohvalo, priznanje, lepo besedo.

Si pa želijo predvsem miru, zdravja in kakšnega prijaznega človeka na kakšen lep sončen dan ob sebi. Z leti človek spozna, da največ štejejo malenkosti. Da je dragoceno, če lahko brez bolečin vstaneš iz postelje, če imaš nekoga, ki ti skuha čaj, ali če telefon zazvoni samo zato, ker se je nekdo spomnil nate.

Pričakovanja pa imajo tudi svojo temno stran. Če so previsoka, nas lahko naredijo nesrečne. Danes ljudje pogosto pričakujejo preveč – od sebe, od partnerjev, otrok, politike, življenja nasploh. Na družbenih omrežjih gledajo popolne fotografije in začnejo verjeti, da bi moralo biti tudi njihovo življenje takšno. Potem pa pridejo bolezen, prepiri, osamljenost in razočaranje. Da so jih pričakovanja pustila na cedilu, jim dopoveduje tudi kronično prazen bančni račun.

Morda bi bili ljudje bolj zadovoljni, če bi imeli manj zahtev in več hvaležnosti. To ne pomeni, da ne smemo sanjati ali si želeti boljšega življenja. Pomeni pa, da moramo razumeti: nihče ni popoln, nobena družina ni brez težav in nobeno življenje ni samo lepo.

Moja pokojna prijateljica Ljerka je govorila:«Ni lepšega, kot če se zjutraj ponovno zbudim in veselo pomigam s prsti na rokah!«

Stari in mladi imamo ta trenutek velika pričakovanja glede prihodnosti naše domovine. Se ji bo uspelo otresti mračnjaštva povojnega obdobja in – končno že- zlesti na zeleno vejo?

Pričakovanja so kot vreme. Včasih prinesejo sonce, drugič nevihto. A brez njih človek tudi ne more živeti. Prav pričakovanja nas ženejo naprej. Zaradi njih delamo načrte, čakamo na obisk, verjamemo v boljši jutri. Pomembno je le, da nas ne zaslepijo do te mere, da zaradi njih ne bi več videli tega, kar že imamo.