A tudi strašno resnično.

 

Nekoč so imeli naši predniki po svoje tudi srečo. Skoraj v vsaki vasi je živel kdo, ki je veljal za modrega človeka, ki ni delil praznih naukov, ampak konkretne nasvete za preživetje.

Med drugo svetovno vojno so očetom, ki so jih spraševali, kako naj obvarujejo družino in kmetijo, svetovali:»Pošljite enega sina v partizane, drugega k domobrancem, tretjega v nemško vojsko. Vsaj eden se bo vrnil in kmetija bo preživela, ne glede na to, kdo zmaga.«

Kruto? Brez dvoma. A tudi strašno resnično. V časih, ko so ideologije mlele ljudi, marsikdo ni razmišljal o časti, bolj o tem, kako preživeti.

Po vojni je veliko ljudi postalo oportunistov. Navzven so prisegali partiji, potihem pa hodili k maši in krščevali otroke. Obrambni mehanizem je doživljal pravi razcvet! Sistem je od človeka zahteval eno, preživetje pa drugo. Tudi intelektualci niso bili izjema. Peter Jambrek, eden ključnih avtorjev slovenske ustave, je še leta 1980 pisal o marksistični zasnovanosti pravne izobrazbe in o povezovanju družbenih disciplin s socialistično prakso. Kdor tistega časa ni živel, ga težko sodi. Za to sta potrebna zgodovinski spomin in obilo modrosti.

Radova zgodba

Ko sem še delala na radiu, je bil nekoč moj gost tudi Rado, amaterski igralec. Po redni službi je popravljal pralne stroje, ob praznikih recitiral Kajuha in Prešerna, za 8. marec pa ženskam napisal kakšno pesem. Bil je človek iz ljudstva, kakršnih je danes vse manj.

Ko so v kraju ustanovili dramsko sekcijo, so ga povabili na oder. Prva vloga je bila za njegov ugled na vasi skoraj usodna: igral je nemškega okupatorja. Režiser je bil navdušen, občinstvo precej manj.

»Če ne bi bil pokvarjen tudi sam, te vloge ne bi nikoli igral!« so mu očitali sokrajani in se mu začeli izogibati.

Naslednje leto je igral učitelja Komarja v Cankarjevih Hlapcih. V vlogo se je tako prepričljivo vživel, da je žena po premieri skoraj spakirala kovčke, sovaščani pa niso več niti pomislili, da bi z njim sedli h kozarcu vina.

Toda zgodba še ni končana. V predstavi za mlade Odprava zelenega zmaja je igral sitnega hišnika, ki otrokom prepreči, da bi kletne prostore spremenili v diskoteko. Ko se je nekega dne s kolesom vračal iz službe, mu je eden od mulcev pred šolo v glavo vrgel kamen.

Na urgenci ga je zdravnica potolažila:
»Ljudje ne znajo ločiti med igro in resničnostjo. Še huje: vedno se bodo našli taki, ki bodo trdili, da dober človek ne bi nikoli igral negativnih vlog.«

V zadnji predstavi je kot baron Tulpenheim osvajal soigralko in jo na odru tudi objemal. Žena je sredi predstave užaljeno odšla iz dvorane. Rado je moral izbirati: zakon ali oder. Izbral je zakon.

Rado kot metafora Slovenije

Včasih se zdi, da se je v Sloveniji čas ustavil. Še vedno ne znamo ločiti med prizori na odru in resničnim življenjem. Med nastopaštvom, trošenjem puhlic in dejstvi.

Na RTV in sorodnih medijih poslušamo eno zgodbo, na podkastih in portalih drugo. Levi mediji svarijo pred desnim fašizmom, desni pred levičarsko diktaturo. Vsak tabor ima svoje preroke in svoje občinstvo.

Če spremljaš samo ene, živiš na Veneri, če poslušaš druge, pa na Marsu. Resničnost pa je, hočeš nočeš, samo ena, čeprav jo vsak vleče na svojo stran.

Nekoč so v Rada metali kamenje, ker je igral negativce. Danes se kamenje meče v vsakogar, ki si drzne izstopiti in razmišljati po svoje.

Nedavno je dekan FDV dr. Samo Uhan v podkastu na N1 mlade, ki se množično obračajo v desno, označil za ''intelektualno podhranjene''. Na družabnih omrežjih so sledili številni pozivi k odstopu. A verjetno se ne bo zgodilo nič. Pri nas odgovornost prepogosto obstaja le za male ljudi, zlepa pa ne za tiste najbolj vplivne, ki predstavljajo Moč, pisano z veliko začetnico.

Kje so današnji modreci?

Kje bi danes našli Modreca, ki bi znal ljudem razložiti, kaj je prav in kaj narobe? Kako doumeti, kaj je interpretacija, spin, propaganda in kaj samo igra?

Koliko denarja se obrača v gledališču, ki ga imajo v lasti politični botri?

Danes ni težko menjati vlog. Tleskneš s prsti pa si neodvisni kritik, jutri borec za svobodo, pojutrišnjem varuh vrednot. Če je honorar pravi, je vsak kostum pisan na kožo.

Najhuje je nekaj drugega: gledalci smo postali del predstave. Ne sedimo več v dvorani, ampak kot statisti sodelujemo v igri. Navijamo, žalimo, ploskamo, obsojamo, čeprav še vedno ne znamo ločiti med človekom in masko, ki jo nosi. Resnica in matematika sta neusmiljeni.

V ponedeljek se je z osrednjega gledališkega odra slišalo, da so stranke, ki jih je volilo natanko 581.825 ljudi, koalicija prevarantov! Glavni igralec v odhajanju je s politično nezrelimi izjavami, dokazal svojo majhnost in aroganco. Bo kakšen pljunek priletel nazaj na oder vsaj takrat, ko bomo slišali, kako je javne finance pripeljal čez rob?