so ženske kot mačke?

MM

 


Nekateri pravijo, da so ženske kot mačke. Četudi jih življenje vrže s strehe, pristanejo na vseh štirih. Malo potolčene, malo užaljene, včasih tudi z zrahljanimi živci — a preživijo.

Moški pogosto mislijo – tudi zaradi medijev, tik-toka, Instagrama, feminizma-  da je ženska zgolj in samo ''nežna rožica''.

Potem pa se ji ''zgodi'' življenje: otroci, ki zbolijo ''tik pred zdajci'', moževa – ponavljajoča si- kriza srednjih let, tašča s pikrimi pripombami, položnice, služba, menopavza in pralni stroj, ki se pokvari ravno takrat, ko je najmanj treba.

Kaj stori pametna ženska?
Pogleda proti nebu, zavzdihne, morda celo zarobanti, potem spije kavo, pokaže ''fakič'' svoji usodi — in gre dalje.

Ženska zna milo in iz srca jokati in hkrati kuhati kosilo.
Zna biti jezna, pa vseeno vprašati otroka, ki pride iz šole: »Kako je bilo, si lačen?«
Zna reči: »Pusti me pri miru!« … in pet minut kasneje iskati moževa očala, ki jih ima on ves čas na glavi.

Podobno kot mačke imajo tudi ženske neverjeten instinkt za preživetje. Vedno najdejo pot do svojega srca. No, včasih traja malo dlje, če ji predolgo sekajo drva na hrbtu!

Najde se, četudi same sebe ''izgubijo'' za nekaj časa.

Je pa res še nekaj:
Mačke si zapomnijo, kdo jih je božal.
In še bolj tistega, kdo jih je brcnil.

Zato z ženskami previdno.
Nikoli ne veš, ali bo naslednjič predla … ali pa pokazala kremplje. 😄

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »