Aktualni Ikar – človek, ki še vedno leti previsoko

 

Aktualni Ikar – človek, ki še vedno leti previsoko

Grški miti so še v času mojega odraščanja, ko sem nenehno tičala med knjigami, delovali kot svojevrsten adrenalin za mojo nepotešeno vedoželjnost in radovednost. Danes ugotavljam, da je Ikar še veliko bolj živ, kot kdaj koli poprej, saj se, kot kaže, človek težko nauči, da ima vsaka zgodba svojo mejo, vsaka priložnost svoj čas in vsaka pot nevarnosti, ki jih je treba predvideti in upoštevati.

V mitu oče Dedal opremi Ikara s krili iz perja in voska, a ga tudi opozori: »Ne leti prenizko, da ti ne zmočijo krila valovi; ne leti previsoko, da ti sonce ne stopi voska.« 

Ikar se, omamljen od svobode, požene proti nebu, a ga lastna prevzetnost uniči. Krila se stopijo in strmoglavi v morje.

Ta zgodba je stara več kot dva tisoč let, a še še zmeraj zelo aktualna! Ljudi, ki verjamejo, da jim pripada vse, da lahko letijo, kamor hočejo, vzamejo, kar hočejo, ne da bi upoštevali pravila narave, družbe ali zdrave pameti, je vedno več - ne manj.

Ikar na družbenih omrežjih

Sodobni Ikarji so tudi tisti, ki dan za dnem objavljajo svoje bleščeče podobe na družbenih omrežjih. Sledilci jih dvigajo v nebo, všečki jih napajajo kot vino, a nihče jim ne pove, da so krila iz voska, ki se lahko mimogrede stopijo. Kariera vplivneža je kratkega veka. Ko enkrat zmanjka pozornosti, ostane okoli njega le oglušujoča praznina. Kot Ikar, ki je verjel, da ga bodo krila nesla v večnost, tako marsikdo verjame, da ga bo virtualni aplavz rešil osamljenosti.

Padce ''meri'' gluhota telefona, ki ne zazvoni več, na pol mrtev profil, ki ga sledilci ne ''porajtajo'' več, pa postane kot krik lačnega in žejnega sredi puščave.

Ikar v politiki

Kdo so največji Ikariji našega časa? Politiki, a šele v trenutku, ko jim usoda pokloni moč: mikrofone, kamere, občinstvo, helikopter, s katerim se lahko po mili voljo prevažajo od enega Lidla do drugega. Najprej verjamejo, da bodo vmes, če bo tako naneslo, služili narodu, žal pa prehitro začnejo verjeti, da jim vse, kar se nudi njihovim očem, tudi - pripada. Prepričani so, da lahko brez posledic lažejo, manipulirajo, odkrito- vsem na očeh – grešijo ter se sončijo v svojih ''cesarjevih novih oblačilih''.

Toda resnica je neizprosna, podobna soncu – vedno znova razkrije vse podlosti, ki so jih poskušali skriti, in prikriti. Padec s trona v blato, kjer se je valjal že Nicolae Ceaușescu, je neizogiben. 

Zdrs poteka javno, vsem na očeh, v marsičem pa je podoben Ikarovemu kriku, ko se je zavedel, da ga krila ne bodo več držala.

Se ob tem česa naučimo tudi mi, navadni ljudje? Ničesar! Čez nekaj let spet volimo novega Ikara, ki nam obljublja, da bo letel še višje, še lepše, še dlje. Mi pa spet pozabimo, kako so nas pred tem nategnili po dolgem in počez tudi vsi drugi ptiči iz istega gnezda.

Ikar v znanosti in tehnologiji

Sodobni Ikariji so tudi geniji, ki razvijajo umetno inteligenco, genske manipulacije, robote, ki bodo nadomestili ljudi. Napredek je veličasten, a hkrati zastrašujoč. V rokah človeka, ki ne pozna meja, se lahko spremeni v orožje.

Ikar je hotel postati ptica. Današnji človek hoče postati bog. Želi si nesmrtnosti, popolnega telesa, umetne sreče, življenja brez trpljenja. Vse to išče s pomočjo tehnologije. A tako kot Ikar ne more postati ptica, človek nikoli ne bo postal bog. Vprašanje je samo, kdaj se bo vosek stopil in kdaj bo padel, kratko pa bo potegnilo vse človeštvo.

Ikar v vsakdanjih življenjih

Vsak izmed nas nosi v sebi malega Ikara. To je tista presneta želja, ki nas poganja, da bi šli kdaj pa kdaj tudi preko meja. Da bi imeli več, kot potrebujemo. Da bi bili več, kot smo.

Oče, ki sili svojega sina, naj bo najboljši v razredu, čeprav mu matematika nikoli ne bo šla, na primer. Mati, ki svoje hčerke preoblači v princeske, ker sama ni nikoli izživela svojega sna. Lepotica, ki prodaja svoje čare v zameno za dober avto. Fant, ki počne takisto. Pomagajo si s ''črticami'', a tudi te nekega lepega dne odpovedo pokorščino. Ko ne gre več drugače, prodajo svojo dušo hudiču in preganjajo drugače misleče ter jim v imenu gospodarja  režejo peruti.

Njihovi padci so največkrat spektakularni. A tudi iz njih se tisti, ki sledijo zgolj nagonom, ne naučijo dosti.

Lekcija, ki je nihče ne mara slišati

Dedal je sinu svetoval, naj ubira srednje poti. Ne previsoko, ne prenizko. To je nasvet, ki ga človek nerad sliši. Danes je beseda »zmernost« skoraj žaljivka. Svet nas uči: bodi najboljši, bodi prvi, pokaži, da si več od drugih.

Toda zmernost je morda najtežje doseči. Leta prinesejo spoznanje, da največja moč ni v tem, da letiš, kamor želiš, ampak da znaš pristati tam, kjer je najbolj varno.

Zakaj še vedno ponavljamo iste napake?

Morda zato, ker se vsaka generacija rodi z enakim hrepenenjem. Mladi mislijo, da so nesmrtni. Da bodo oni tisti, ki jim bo uspelo, kar drugim ni. Ko jim starejši govorijo: »Pazi,« se samo nasmehnejo. Tudi Ikar se je očetu posmehnil.

In ko padejo, se krog sklene. Človeštvo kot takšno, lekcij zlepa ne dojame. Razumejo jih le nekateri posamezniki, tisti, ki preživijo. A njihova modrost redko, če sploh kdaj, doseže tiste, ki si Ikarijeva krila šele lepijo na hrbte.

Kje je danes morje?

V mitu je Ikar padel v morje, ki ga je pogoltnilo. Danes, v simboličnem pomenu besede, predstavljajo morje depresija, dolgovi, izgorelost, osamljenost, nepriljubljenost... 

Ikarijevo ''morje'' se je spremenilo v brezno, v katero človek strmoglavi, ko verjame, da mu ni treba poslušati opozoril, ki mu jih ''med vrsticami'' ponuja življenje.

Sodobno morje ima tisoč obrazov: od praznine v duši do nezmožnosti ljubiti, od praznih denarnic do polnih bolnišnic. Padec pa je vedno enak – boleč, nepričakovan, pogosto usoden.

Kako živeti kot Dedal, ne kot Ikar?

Če bi morali izbrati, bi bilo bolje biti Dedal. Človek, ki zna ustvariti, pomagati, svetovati. Človek, ki pozna meje in jih spoštuje. A današnji svet Dedalov ne ceni. Premalo so zanimivi, premalo všečkov prinašajo.

Morda bi morali kljub temu vzgajati manj Ikarijev in več Dedalov. Manj otrok učiti, naj bodo prvi, in več, naj bodo dobri.