Aplavzi

APLAVZI

Ne bom povedala čisto ničesar novega, če zapišem, da nekateri ljudje ne znajo živeti brez aplavza. To, da jih opazijo, citirajo, povabijo pred mikrofone, objavijo njihovo mnenje, fotografirajo iz pravega kota in jih imajo za pomembne, je hrana, s katero se hranijo malodane štiriindvajset ur dnevno.

Napoleon Bonaparte je po izgonu na Sveto Heleno, zadnja leta preživel v odmaknjenosti in zagrenjenosti. Richard Nixon je moral po aferi Watergate odstopiti.

Slobodan Milošević in Nicolae Ceaușescu sta se iz kulta osebnosti malodane čez noč spremenila v zločinca. Tudi Winstonu Churchillu ni bilo lahko, ko se je kot nesporni junak 2. svetovne vojne, znašel v opoziciji. Ko so Margaret Thatcher odstranili lastni konservativci, je po pričevanjih ta odhod doživela na zelo boleč način.

Tudi glasbeniki in igralci ne znajo živeti brez reflektorjev. Zato je poleg talenta pametno imeti še štrapacen značaj, ki obilo pomaga v trenutkih, ko mine slava. Judy Garland je bila zasebno zelo krhka. Ko ni bila več v središču pozornosti, so jo spremljale odvisnosti, finančne stiske in osamljenost. Podobno se je zgodilo z Elvisom Presleyem, Michaelom Jacksonom, in številnimi drugimi. Alkohol, mamila, ponesrečena partnerstva, zanemarjeni otroci, ki so iskali ljubezen v drogi, medtem ko so se starši krčevito oprijemali slave, ki jim je polzela med prsti so zaznamovali preostanek njihovega življenja.

 

Kaj pa pri nas?

Slovenija je majhna država, a kljub temu polna (vele) pomembnih osebnosti. Številne revije, ki sodijo v ''rumeni tisk'' bildajo njihove ''ege'' z različnimi članki ali samo fotografijami. Pojem ''biti slaven'' je že tako zbanaliziran, da niti ni treba osvajati imperijev, podobno kot Napoleon, zadošča že, če nastopiš v enem od resničnostnih šovov. Dovolj je imeti kabinet v stavbi Državnega zbora na Šubičevi ulici, pomembno politično funkcijo, službeni avto, nekaj nastopov pred kamerami in krog ljudi, ki prikimavajo še takrat, ko ni jasno, kaj govorec sploh hoče reči. Poleg politikov, igralcev in glasbenikov so deležni slave še različni vplivneži, ''resničnostni tekmovalci'' in partnerji znanih osebnosti. Bor Zuljan, ki je bil še nedavno znan predvsem v glasbenih krogih, je čez noč postal zvezda v politično-medijskem okolju. Tinina slava je v trenutku, ko se je začela družiti z Golobom, poletela v višave. Mediji pogosto kar sami ustvarijo slavne osebnosti, da lahko bralcem predstavljajo privlačne in pikantne zgodbe, ki se odlično prodajajo.

Težava nastane, ko ''hrane'' zmanjka.

Ko te po volitvah vržejo s funkcije, ko telefon utihne, ko novinarji začnejo klicati ''nove obraze'', ko na proslavi sediš v sedemnajsti vrsti, se pokaže, v kakšnem stanju je tvoja odvisnost od slave. Winston Churchill je po volilnem porazu leta 1945 izjavil:''The people have spoken.'' (Ljudstvo je povedalo svoje.) Kratek stavek sicer, a v njem se je skrivala grenkoba človeka, ki je vodil narod skozi vojno, nato pa izgubil volitve.

Seveda pa obstajajo (nekdanji) politiki (tudi pri nas), ki bi morali uživati zasluženo upokojitev, a so si – protokolu navkljub – dosmrtno izborili, rečeno simbolično, prvo vrsto na različnih prireditvah in v medijih. Čutijo se poklicane, da komentirajo vse od državnega proračuna do vremena na Triglavu. Samoumevno jim je, da se pravice, ki so jim nekoč pripadale, spremenijo v trajne. A bodimo pošteni! Vzroki, zaradi katerih se oklepajo ''prestola'' ne tičijo le v nečimrnost. Pogosto je to tudi strah, da sonce pod nobenim pogojem ne bo vzšlo, če njih ne prosi za dovoljenje.

Resničnostni šovi in podobne zgodbe

Danes lahko vsakdo postane slaven, če ima, seveda srečo in če mu uspe najti tržno nišo. To se lahko zgodi že z videom, ki predstavlja plešočega mačka, z receptom za potico ali posnetkom, kako se spotaknete po stopnicah. Žal enako hitro, kot pozornost in všečki pridejo, tudi izginejo. Nekaterim predstavlja digitalna smrt konec življenja, zato se poskušajo prebiti v ospredje na skrajno nore, zelo bizarne načine, če ne gre drugače tudi s škandalom. Richard in Mayumi Heene, na primer, sta izpustila ogromen balon v obliki UFO-ja in potem poklicala policijo z lažno zgodbo, da je notri njun šestletni sin Falcon. V resnici je bil otrok skrit v domači garaži. Vse skupaj je bilo načrtovano z namenom, da dobita lastno TV oddajo in malček slave. Na koncu so ju obsodili, a zgodba se je kljub temu viralno razširila po vsem svetu.

Erika Eiffel se je leta 2007 "poročila" z Eifflovim stolpom v Parizu (prej še z berlinskim zidovjem ter lokomotivo), češ da je stolp njena velika ljubezen. Vse skupaj je postalo ogromna medijska senzacija in ji je prineslo svetovno slavo.

človek se navadi

Na vprašanje, zakaj je izguba pozornosti tako boleča, ni enega samega odgovora. Najbolj verjetno je, da se človek nanjo težko navadi. Če te leta kličejo, vabijo, hvalijo in poslušajo, začneš verjeti, da ti to pripada in da si rojen za oder in mikrofon. Ko tega ni več, se zdi, da ti je bila storjena krivica.

Drugi razlog je poistovetenje. Nekdo, ki je bil desetletja direktor, minister, zvezdnik, guru, vplivnež ali gospa predsednica, se težko sooči z običajnimi copati, ki ga čakajo v predsobi.

Tretji razlog je praznina, ki so jo prej zapolnjevali novinarji, ploskanje, Tv kamere, oder… Pozornost deluje kot apaurin. Ko je ni več, se mora človek spopasti sam s seboj, s svojo minljivostjo, dvomi, celo s staranjem, osamljenostjo, minljivostjo in, žal, tudi z ljudmi, ki ti padec s trona iz vsega srca privoščijo.