«Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo.«

 

Russell Kirk (1918–1994) je zapisal:«Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo.« Citat je na prvi pogled preprost, skoraj samoumeven, a v resnici nam vzbuja nelagodje, ker zahteva nekaj, česar v vsakdanjem življenju ne maramo preveč: doslednosti. Po domače povedano: pravica ne more obstajati brez dolžnosti in svoboda nima prav nobene teže brez odgovornosti.

O tem, da so pravice zelo dopadljive in prijetne, ne čivkajo le vrabci na strehi. O njih govorimo otrokom v vrtcu, kasneje, ko vstopijo v osnovno šolo pa sploh! Pravica do izobraževanja in enake obravnave, pravica do varnosti (fizične in psihične), pravica do spoštovanja osebnosti, pravica do izražanja mnenja, pravica do zasebnosti in številne druge. Seznam dolžnosti je, po drugi strani, zelo skromen: redno obiskovanje pouka, spoštovanje učiteljev, sošolcev in šolskih pravil, skrb za šolsko lastnino, izpolnjevanje šolskih obveznosti (naloge, učenje).

A težava ni v številu enih ali drugih, temveč v teži. Pravice niso le jasno poudarjene, ampak tudi pravno zaščitene. Dolžnosti so napisane s tresočo roko, ob neupoštevanju največkrat ni kakšnih resnih posledic. Še huje: učitelj se hitreje znajde v položaju, ko mora dokazovati, da ni kršil učenčevih pravic kot pa obratno.

Žal je tako, da če se pri dolžnostih prepogosto gleda skozi prste, se otrok zelo hitro nauči, kdo je ''gazda'' in hkrati nedotakljiv. Priznamo ali ne: odkar smo kot družba podlegli permisivni vzgoji, smo vzgojili vrsto generacij, ki dobro poznajo svoje pravice, hkrati pa veliko slabše razumejo odgovornosti in dolžnosti.

Pravice, kdo bi se jih branil!

Svoboda zveni vabljivo in osvobajajoče, odgovornost pa človeka zaveže in mu pogosto naloži tudi breme posledic. Prav v tem razkoraku med željami in pripravljenostjo nekaj dati od sebe, se skriva jedro problema, ki ga imamo tudi kot družba. Škoda res, da se je pri nas že od nekdaj premalo negovala tudi pravica do zdrave pameti!

Še aktualni utrinek iz vsakdanjega življenja: vsak voznik se sklicuje na pravico, da varno pride na cilj, a hkrati marsikdo brez slabe vesti telefonira med vožnjo, vozi prehitro ali izsiljuje prednost. Da o anarhiji na avtocestah, za katero stoji Dars, ne govorimo! Ko pride do nesreče, se zgražamo pa ne nad seboj, temveč nad neodgovornostjo drugih. Pravica do varnosti nam je samoumevna, dolžnost, da k njej prispevamo, pa očitno manj.

Z nostalgijo okužena samostojna Slovenija

Ko govorimo o nizkih plačah, o pomanjkanju stanovanj, o težavah v zdravstvu ali šolstvu, so redki, ki ne bi samodejno požugali državi, češ ti, ti, nesramnica, zakaj nam ne ''zrihtaš'' vse, kar potrebujemo. Državni proračun ječi pod težo dolžnosti in zahtev. Tisti, ki ga polnijo, postajajo vedno bolj obremenjeni. Koliko časa še?

Ko rečemo, da je pravica neločljivo povezana z dolžnostjo, s tem pravzaprav priznavamo, da nič v družbi ni zares zastonj. Če imamo pravico do zdravstvenega sistema, imamo hkrati dolžnost, da ga ne zlorabljamo. Enako velja za pravico do socialne varnosti ali za pravico do svobode govora. Občutek, da imamo kar nekaj pravic na dosegu roke, nas notranje pomirja, po drugi strani pa drži, da brez striktnega izpolnjevanja dolžnosti, le-te počasi izgubljajo svojo veljavo.

Podobno velja za svobodo.

Svoboda brez odgovornosti se zelo hitro spremeni v samovoljo. Posameznikov, ki pravijo, da je nad njimi le še modro nebo, se ne manjka! V družbi, kjer vsak počne, kar želi, ne da bi pri tem upošteval druge, svoboda ne more dolgo obstati, saj se slej ko prej pojavi potreba po omejitvah, strožjih pravilih in nadzoru. Ljudje, ki so še včeraj glasno zagovarjali svobodo, začnejo nenadoma zahtevati red, ker brez njega ne morejo več živeti.

Svoboda in odgovornost sta dve plati istega kovanca, ki ju ni mogoče ločiti, ne da bi s tem razvrednotili obe. Družba, ki poudarja samo pravice, se s časom izčrpa, saj so tisti, ki so pripravljeni tudi kaj prispevati, vedno bolj redki.

Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas. Državljani so razočarani, saj spoznavajo, da država ne deluje, da so politiki nesposobni in da je sistem, ki je prepleten s korupcijo, krivicami, s težnjami po privilegiranosti določenega sloja, nepravičen. Žal smo se navadili, da je veliko lažje in tudi udobneje kritizirati kot prevzemati odgovornost.

Navada je železna srajca

Naše življenje je skupek navad, izkušenj in tudi strahov pred neznanim, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Ljudje, ki so bili vzgajani v ''rdečem'' sistemu, so tudi po njegovi spremembi ohranili podobne vzorce razmišljanja. In če zraven prištejemo še strah pred negotovostjo, ki je neločljivo povezana z odgovornostjo, je dejstvo, da smo zašli v slepo ulico, kot na dlani.

Svet tudi sicer postaja vse bolj nepredvidljiv, sistemi pa se začnejo krhati zlasti tam, kjer ljudje niso pripravljeni prevzeti svojega dela bremena. Pri nas se to kaže na različnih področjih, od zdravstva do politike. Tudi mantra: »Dokler bomo imeli za pivo, toliko časa nam ne bo hudega«, ne bo dolgo vzdržala.

Kirkova misel

«Pravica je nerazdružljivo povezana z dolžnostjo, svoboščine z odgovornostjo,«je dragocena tudi zato, ker ni toliko ideološko obarvana, ampak predstavlja zelo konkreten napotek za življenje. Uči nas, da ni nič samo sebi namen in da moramo ob vsaki pravici premisliti tudi o dolžnosti, ki jo ta pravica prinaša. Ko govorimo o svobodi, se moramo vprašati, kakšno odgovornost smo pripravljeni sprejeti, saj brez nje svoboda izgubi svojo vrednost.