duhovni in moralni prelom

 

Ko si slavnostni govorci - brez osnovnega znanja - posvojijo reformacijo za politične potrebe

Ko pride dan reformacije, se vsako leto ponovi enaka zgodba.
Z odra slišimo govore o "solidarnosti", "enakosti", "spoštovanju vseh", celo o tem, da naj bi bil protestantizem nekakšno proto-socialistično gibanje, ki je zrušilo hierarhijo in odprlo vrata družbi, v kateri bodo vsi enaki. Toda takšno razumevanje reformacije je – milo rečeno – zgodovinsko netočno in ideološko zlagano.

Reformacija ni bila gibanje množic proti elitam, niti ne upor proti bogatim. Bila je duhovni in moralni prelom, v katerem je posameznik prvič v zgodovini stopil sam pred Boga – brez posrednika, brez duhovnika, brez institucije. Martin Luther ni pozival k razrednemu boju, ampak k osebni odgovornosti. Rekel je: vsak človek ima vest, ki mu pove, kaj je prav in kaj ne. Odgovornost za svoje dejanje ne more prevaliti na druge – niti na papeža, niti na cesarja, niti na “sistem”.

To je bil trenutek, ko se je človek prebudil kot svobodno, misleče in odgovorno bitje.
Da bi bral Sveto pismo, je moral znati brati – in od tod so izhajale prve šole, prve knjige, prva slovenska beseda. Ne zato, da bi vsi postali enaki, temveč da bi vsak postal zrel, samostojen in razumen.

Iz tega se je razvila tudi protestantska delovna etika, ki je temeljila na poštenju, pridnosti, varčnosti in odgovornosti. Vsako delo – tudi tisto najskromnejše – je imelo pred Bogom vrednost.
Prav zato je iz protestantizma zrasel kapitalizem, ne socializem. To je pred več kot sto leti razložil že Max Weber, ko je pokazal, da je zahodna podjetnost zrasla iz prepričanja, da je delo moralna dolžnost, uspeh pa znak odgovornega življenja, ne privilegij rodu ali oblasti.

V Sloveniji je reformacija pomenila še nekaj več: dala nam je jezik. Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič – to niso bili revolucionarji v današnjem smislu, ampak ljudje, ki so verjeli, da narod brez jezika ni narod. Brez njih bi se morda še stoletja pogovarjali v narečjih in brali v tujih jezikih.
Ko danes ministrica govori o reformaciji kot o prazniku “solidarnosti”, se zato človek ne more znebiti občutka, da gre za moderno pravljico za politično rabo, ne pa za resno razumevanje zgodovine.

Solidarnost v protestantskem smislu ni pomenila prerazporejanja bogastva ali izenačevanja ljudi, ampak spoštovanje sočloveka kot odgovornega posameznika.
Reformatorji niso verjeli v “državo, ki bo poskrbela za vse”, ampak v človeka, ki se bo moral sam potruditi, da bo živel pošteno, delavno in zvesto.
Njihova revolucija ni bila družbena, temveč notranja – vesti, morale in vere.

Zato je sprenevedanje, ko nekateri danes skušajo reformacijo razlagati kot začetek socialne države.
Iz nje ni zrasel socializem, ampak vest, delavnost, osebna svoboda – tiste vrednote, ki jih sodobna politika najraje omalovažuje, ker ne dopuščajo kolektivnega izgovora: "saj vsi tako delajo".

Če bi želeli reformacijo res razumeti, bi morali znova odpreti Trubarjevo Abecedico in se vprašati: zakaj je začel prav s pismom? Ker je vedel, da je znanje pot do svobode. In da človek, ki zna brati in misliti s svojo glavo, ne potrebuje ne papeža ne partije, da mu razlagata, kaj je prav.

Reformacija nas torej ne uči enakosti, ampak odgovornosti.
Ne kliče k lenobi, ampak k delu.
Ne išče opravičil, ampak resnico.

In morda je prav zaradi slednjega je ''bistvo reformacije'' današnjemu “levičarskemu” duhu tako tuje.