MOLK NI ZLATO

  Ljudje nismo enaki – in hvala bogu, da nismo Kdor se na vso moč trudi- in v zadnjem času se takšnih ne manjka! -, da bi bili vsi ljudje po ''njegovem kopitu'', ne razume, koliko škode počne. . Enakost pred zakonom? Seveda, nujna civilizacijska pridobitev, ki pa je žal v državah, kakršna je tudi naša, ''misija nemogoče''. Enakost v dostojanstvu? Brezpogojno. A zahtevati enakost v talentu, karakterju, volji, okusu, vrednotah, delavnosti, ustvarjalnosti? Absurd. Ljudje se med seboj razlikujemo kot snežinke: nobena ni enaka drugi in prav v tej raznolikosti je lepota človeških zgodb. Nekdo se rodi z darom za matematiko, drugi z glasom, ki bi stopil še led, tretji z rokami, ki znajo iz nič ustvariti umetnine in speči najboljši kruh. Nekdo vstaja ob petih in teče deset kilometrov, preden drugi odprejo oči. Nekdo bere Platona v originalu, drugi komaj preberejo navodila za mikrovalovno pečico – a oba imata pravico živeti. Nekdo daje zadnji evro neznancu, drugi...

  Ko vsi mediji pojejo isto pesem Če o neki stvari vsi mediji govorijo popolnoma enako – z istimi besedami, istim tonom, istim izborom dejstev, če jo razčlenjujejo in interpretirajo z istim naborom gostov, in če hkrati na podoben način molčijo o ozadjih, ki kar ''kričijo'', da se jih omeni, mora raziskovalni novinar takoj začutiti, da je zadaj nekaj hudo narobe. Njegov nagon mu mora reči, da je /verjetno/ priča organizirani laži ali vsaj organiziranemu prikrivanju. Pravi novinar se v takem trenutku ne slini s kolegi na tiskovnih- piar konferencah -, ampak začne kopati tam, kjer naj ne bi smel. Spomnite se Benjamina Franklina. Ko so ga vprašali, kakšno vlado so ustvarili ''ustanovni očetje'' USA, je odgovoril kratko: »Republiko – če jo bomo zmogli obdržati.« Franklin je verjel, da je svoboda mogoča samo pod enim pogojem: da svobodni ljudje vladajo sami sebi in da jih pri tem vodi zdrav razum, usmerjen v skupno dobro. Brez tega pogoja svoboda postane sam...

  Recenzija bralnega kro ž ka: Milena Miklav č i č – Mehko kot britev   Drage bralke, dragi bralci, Po obisku letošnjega Knji žnega sejma, smo se ustavile še pri naši Klari in se ob kuhančku pogovorile o delu v našem krožku za nazaj in o načrtih za naprej. Kot zadnjo knjigo v letu 2025 smo prebrale Milenino najnovej š o. Naše enotno mnenje: ko za čneš brati, se te žko ustavi š ! Takšno je bilo mnenje celotnega omizja, ne glede na to, da imamo zelo različne okuse. Mehko kot britev ni le kriminalka. Bolj je oster zarez skozi č as, skozi podedovani molk, skozi tisto, kar smo v Sloveniji desetletja pometali pod preprogo. Zgodba se nekako za čne z ustanovitvijo sklada Donovan, ki je na papirju slu žil za zbiranje denarja za otro š ko kliniko na Pohorju, v resnici pa so denar ''bratsko'' (po ideološki liniji) trošili za tihotapljenje oro žja , trgovanje s tujimi valutami, razkošne dopuste v tujini, šolanje privilegiranih otrok, izsiljevanja in – najbolj grozn...

  Živimo v državi, v kateri so anonimke zelo priljubljene. Prav neverjetno je, koliko dragocenega časa si ljudje vzamejo zanje! Zadnje mesece (zaradi referenduma) dobim največ sovražnih zapisov, komentarjev in   sporočil tako na družabnih omrežjih, kot preko telefona in maila od takšnih, ki se podpisujejo z ženskimi imeni. Včasih me napisano vrže s tira, včasih se zaradi gnusobe, ki jo anonimneži pljuvajo iz sebe, zgrozim, a ker sodim med trdožive Slovence, kaže, da se bom tudi na to počasi navadila. Bili so časi, ko smo uporabili avtocesto zato, da smo hitreje prišli do želenega cilja. Danes ubiramo vse možne in nemožne stranske poti, da se pripeljemo, na primer, do Ljubljane. A smo se navadili, kajne, saj lahko mimogrede spoznamo še lepote slovenske krajine, ki je sicer ne bi? Prej ali slej se moški navadijo, da imajo tečne in zajedljive žene, ki jim komandirajo od jutra do večera, ženske pa se navadijo, da jim njihov princ iz sanj, če je dobre volje, kakšno tudi prisoli...