Ko vsi mediji pojejo isto pesem

MM

 



Ko vsi mediji pojejo isto pesem

Če o neki stvari vsi mediji govorijo popolnoma enako – z istimi besedami, istim tonom, istim izborom dejstev, če jo razčlenjujejo in interpretirajo z istim naborom gostov, in če hkrati na podoben način molčijo o ozadjih, ki kar ''kričijo'', da se jih omeni, mora raziskovalni novinar takoj začutiti, da je zadaj nekaj hudo narobe. Njegov nagon mu mora reči, da je /verjetno/ priča organizirani laži ali vsaj organiziranemu prikrivanju.
Pravi novinar se v takem trenutku ne slini s kolegi na tiskovnih- piar konferencah -, ampak začne kopati tam, kjer naj ne bi smel.
Spomnite se Benjamina Franklina.
Ko so ga vprašali, kakšno vlado so ustvarili ''ustanovni očetje'' USA, je odgovoril kratko: »Republiko – če jo bomo zmogli obdržati.«
Franklin je verjel, da je svoboda mogoča samo pod enim pogojem: da svobodni ljudje vladajo sami sebi in da jih pri tem vodi zdrav razum, usmerjen v skupno dobro.
Brez tega pogoja svoboda postane samouničevalna.
In kaj se zgodi, ko zdrav razum izgine?»Potem dobijo točno to, kar si zaslužijo,« je odgovoril stari Franklin. ( in si verjetno prižgal še eno pipo.)
Danes imamo tehnološko najnaprednejšo družbo v zgodovini človeštva, a smo hkrati priča največji koordinirani ''propagandi'' po časih Goebbelsa in Stalina – le da je zdajšnja bolj prefinjena, ker je – hočeš nočeš - privatizirana. (migrantska politika, energetska kriza, WHO pandemični sporazum, Gaza/Palestina, Ukrajina, Titov kip, državno zdravstvo, Država je leta 2023 ob poplavah naredila vse, kar je le lahko, Zakon o RTV Slovenija in »neodvisnost« javne hiše, Država gradi 10.000 stanovanj, končno rešujemo mlade!, Izpeljali smo najboljšo zdravstveno reformo v >EU merilu, ni več čakalnih vrst, visoki davki, ki davijo državljane, so v njihovo dobro, Božičnico vam je dal Golob, itd. itd./
Ali sploh kdo podvomi v ''resnice'', ki jih širijo trobila dan za dnem na en in isti način?!
Ali sploh kdo pomisli, da se velike medijske hiše, tehnološki giganti in politične stranke se družijo pod istim ''kovtrom'', tulijo v isti rog, ker jim dirigira ista roka: denar, oblast in strah pred izgubo nadzora?
Žal, žal, žal, je ljudstvo pozabilo, da je svoboda odgovornost. Raje verjame sladkim lažem kot grenkemu resnicam.
Raje klikne »všeček« kot vstane s kavča in od vladajočih zahteva ''zdrav razum, usmerjen v skupno dobro.''
Še huje: množica glasnih podrepnikov, ki ''tulijo v isti rog'' s svojimi gospodarji zgolj zaradi drobtinic, ki padejo z njihove mize, pomagajo utišati tiste, ki vedo, da je v državi vse narobe.
Veste, Franklin je imel še kako prav. Če narod nima zdravega razuma, dobi natanko to, kar si zasluži: tiranijo, ovito v celofan »varnosti«, »znanosti« in »strpnosti« in ogabnega »lizunstva«.
In ker je tudi pri nas tiranija prihajala postopoma, je nihče ni prepoznal – dokler ni bilo prepozno.
Zato je naloga raziskovalnega novinarja danes na videz preprosta, a hkrati izjemno odgovorna in tudi težka: biti glasen tam in takrat, (ko) kjer vsi molčijo.
Biti svetilka tam, kjer vsi ugašajo luči in se obračajo stran.
Raziskovalni novinar NI piškotkar, on dela tisto, kar je prav!
Biti mora pokončen in odločen, četudi kriči, da je kralj gol – tudi če ga zaradi tega zaprejo, ali poskušajo utišati.
Ker dokler bo obstajal samo en novinar, ki ne bo hotel ''peti v zboru'', svoboda še ni povsem mrtva, povsem izgubljena četudi je ljudstvo, žal, žal, noče slišati….
In morda se bo kdo od nas spomnil Franklinovih besed in se vprašal:«Čakaj malo, kaj pa če je bil ta gospod vizionarski in je že pred 300 leti ''videl'' ubogo Slovenijo, kjer živi ljudstvo, ki ima točno to, kar si zasluži?!
**
Benjamin Franklin je bil eden najpomembnejših ustanovnih očetov (Founding Father), soavtor Deklaracije neodvisnosti (1776) in Ustave ZDA (1787), diplomat, izumitelj, pisec in novinar, vendar nikoli ni kandidiral niti bil izvoljen za predsednika.
(napisano kot asociacija na Požarjev govor včeraj, ko je prejel Meškovo nagrado)

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »