''ena, dve, tri, pofočk!''

 

Ljudje nismo enaki – in hvala bogu, da nismo

Kdor se na vso moč trudi- in v zadnjem času se takšnih ne manjka! -, da bi bili vsi ljudje po ''njegovem kopitu'', ne razume, koliko škode počne.

. Enakost pred zakonom? Seveda, nujna civilizacijska pridobitev, ki pa je žal v državah, kakršna je tudi naša, ''misija nemogoče''.

Enakost v dostojanstvu? Brezpogojno.

A zahtevati enakost v talentu, karakterju, volji, okusu, vrednotah, delavnosti, ustvarjalnosti? Absurd.

Ljudje se med seboj razlikujemo kot snežinke: nobena ni enaka drugi in prav v tej raznolikosti je lepota človeških zgodb.

Nekdo se rodi z darom za matematiko, drugi z glasom, ki bi stopil še led, tretji z rokami, ki znajo iz nič ustvariti umetnine in speči najboljši kruh.

Nekdo vstaja ob petih in teče deset kilometrov, preden drugi odprejo oči. Nekdo bere Platona v originalu, drugi komaj preberejo navodila za mikrovalovno pečico – a oba imata pravico živeti.

Nekdo daje zadnji evro neznancu, drugi bi za evro prodal babico.

Civilizirane družbe so se skozi stoletja naučile, da je največja modrost ne teptati teh razlik, ampak jim pustiti dihati.

Angleški gentleman in indijski rikšar, nemška inženirka in romska violinistka, japonski mojster sušija in argentinski gavčo, kmet iz Poljanske doline ali razvajena gospodična, ki spi na grahovem zrnu – vsi so del iste človeške raznolikosti.

Nihče nima pravice zahtevati, da se oblačimo enako, molimo enako, ljubimo enako ali zaslužimo enako.

Zahtevamo in pričakujemo le, da drug drugemu ne jemljemo pravice do lastnega življenja.

Žal, pa obstajajo skupnosti – včasih celo cele države –, kjer oblastniki in njihovi ideološki podrepniki vztrajajo pri prisilni enakosti.

Kjer je biti drugačen greh – podobno kot pri nas.

Kjer te zaradi malo več premoženja ali zato, ker si upaš povedati svoje drugačne misli na glas, označijo za sovražnika ljudstva, za izdajalca, za nekoga, ki si zasluži ponižanje ali še huje - dobijo te na piko. Kaj je to pomenilo v nekih drugih časih, pa, žal, še predobro vemo.

Pri nas še pomnimo čase, ko je vladala diktatura »enakosti«. Posledice čutimo še danes, saj so ljudje navajeni molčati ali pa prikimavati tistemu, ki vsem, ki razmišljajo po svoje, grozi na sto in en način.

Miselnost (prepričanje), da je ''drugačno razmišljanje'' prekletstvo oziroma, da ni dovoljeno, žal živi še naprej v naših glavah, v šolskih učbenikih, v medijih, v vsakdanjih pogovorih za šankom.

In najhuje: prenaša se na otroke.

A zgodovina nas uči, da z uvajanjem diktature ''enakega mišljenja'' še nobena družba ni nikoli napredovala. Kvečjemu nazadovala. Podobno kot naša, ki po vseh kazalnikih krepko drsi v leto 1960.

Tudi renesansa ni nastala zato, da bi vsi slikarji slikali enako.

Silicon Valley ni zrasel zato, ker so vsi programerji mislili enako.

Jazz ni postal jazz zato, ker so vsi glasbeniki igrali po istih notah.

Biti drugačen se rodi iz svobode, zato se moramo vsi skupaj vprašati, koliko je še sploh imamo?!

Vsak nov dan bi morali začeti z mislijo: nismo si enaki!

In prav je tako. Ti imaš svoje darove, jaz svoje.

Ti svoj pekel in svoj raj, jaz svojega.

Nihče nima pravice zahtevati ''uravnilovke'' po svoji podobi.

Dokler te preproste resnice NE bomo razumeli, dokler ne bomo znali pretehtati med prav in narobe, dokler bomo zgolj sledili izrojeni in do skrajnosti popačeni ideologiji- četudi imamo od nje obilo koristi - in ne Človeku, toliko časa bodo vrata v ''civilizacijo'' trdno zapahnjena.