zakaj se klanjamo palici, ki nas tepe?

 

Živimo v državi, v kateri so anonimke zelo priljubljene. Prav neverjetno je, koliko dragocenega časa si ljudje vzamejo zanje! Zadnje mesece (zaradi referenduma) dobim največ sovražnih zapisov, komentarjev in  sporočil tako na družabnih omrežjih, kot preko telefona in maila od takšnih, ki se podpisujejo z ženskimi imeni. Včasih me napisano vrže s tira, včasih se zaradi gnusobe, ki jo anonimneži pljuvajo iz sebe, zgrozim, a ker sodim med trdožive Slovence, kaže, da se bom tudi na to počasi navadila.

Bili so časi, ko smo uporabili avtocesto zato, da smo hitreje prišli do želenega cilja. Danes ubiramo vse možne in nemožne stranske poti, da se pripeljemo, na primer, do Ljubljane. A smo se navadili, kajne, saj lahko mimogrede spoznamo še lepote slovenske krajine, ki je sicer ne bi?

Prej ali slej se moški navadijo, da imajo tečne in zajedljive žene, ki jim komandirajo od jutra do večera, ženske pa se navadijo, da jim njihov princ iz sanj, če je dobre volje, kakšno tudi prisoli. Navada je železna srajca - namesto da bi ukrepali, se vdamo v usodo.

Navadili smo se na vsakodnevne novice o vojnah in mrtvih, ki jih poslušamo mimogrede – med kuhanjem kosila, vožnjo v službo ali celo med ljubljenjem. Smrt nekoga na drugem koncu sveta ne sproži več niti vprašanja, kaj to pomeni za nas kot ljudi. Grozljive zgodbe iz Novega mesta in okolice so postale že skoraj folklora: nasilje, tatvine, grožnje, napadi. Ljudje še policije več ne kličejo. Zakaj bi jo? Naslednji dan je tako in tako ''isto sranje, le drugo pakovanje''.

Vsak dan smo priča žalostnim zgodbam o spolnem nasilju, pa se nič bistvenega ne spremeni. Storilci v redkih primerih končajo za zapahi. Tudi sicer so kazni za vlome, nasilje, gospodarsko kriminaliteto smešno nizke. Preiskave se vlečejo leta. Državljani smo se navadili, da je pravica počasna in pristranska, pogosto celo nedosegljiva, sploh, če se tako imenovani kriminalci z vsem srcem bojujejo ''proti Janši''.

Tudi pri javnem denarju, ki se izgublja kot voda skozi sito, nihče več niti ne trzne. Je pa res, da so slabe navade naredile iz storilcev in tistih, ki jim držijo žakelj, prave mojstre. Za šankom, ob pivu, se raje pogovarjamo o športnih stavah, kot da bi premlevali, kako nekateri vidni, a nesposobni kadri krožijo od ene odlično plačane funkcije, ki ne zahteva kakšnih naporov k drugi. Da o razpisih, ki so napisani na kožo točno določenim ljudem, ne govorimo. Je to normalno? Ne, ni! A smo se navadili.

Slabe navade so hujše od bolezni. Žal jih imamo Slovenci več kot garjav pes uši.

Nekatere navade so se skozi čas vseeno začele mičkeno prilagajati sodobnim trendom.

Če bi mi kdo pred petdesetimi leti rekel, da bo pri nas mogoče pokopati človeka v žari, mu ne bi verjela. To so bili še časi, ko smo se od pokojnika poslovili v krogu družine, ob njem bedeli in molili. Pred nekaj desetletji so krste - skoraj neopazno - nadomestile žare. Slovenci smo upepelitve dolgo odklanjali, potem se je, kot vedno, s cmokom v grlu, tudi to spremenilo. Danes je že približno 80% vseh pokopov v Sloveniji že v obliki žare.

Sprva šepetaje, potem pa vedno bolj na glas se je začelo govoriti zgodbah, ko so svojci pokojnikov pepel raztrosili v gorah, gozdovih, na ladjah ali kar tako - na domačem dvorišču. »Kako pogansko!« so se zgražali tisti, ki so se z ljubečo krčevitostjo oklepali tradicionalnih navad. Biblijske besede »prah si, in v prah se povrneš« se v sodobnem tuzemskem življenju udejanjijo bolj, kot bi si človek želel.

Tako imenovano koruzništvo je bilo pred drugo svetovno vojno nekaj nezaslišanega. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih so se pari, če je bil otrok že na poti, raje poročili, kot da bi živeli v ''grehu''. Leta 1939 je bilo ob približno 1400.000 prebivalcih 9000 porok na leto, 1960, ko nas je bilo že 1700.000, pa le še 11.000, danes, ko nas je več kot 2200.000, se je število porok skrčilo na, rečeno čez prst, 6.000 na leto. V predvojnem obdobju so bile nezakonske matere stigmatizirane in redke, danes so čisto običajen del našega vsakdana. Navadili smo se nanje, kot smo se navadili, da imajo nekateri otroci zaradi staršev, ki radi letajo s cveta na cvet, tudi po več očetov in mam. Ne pomnim, da bi kakšnega kap od šoka, ko sreča istospolni par, ki se sprehaja s svojim ali s posvojenim otrokom.

Navadili smo se na previsoke davke, na kolapse v zdravstvu, pa na to, da je v Sloveniji brez izbranega osebnega zdravnika 143.959 ljudi, brez ginekologa pa več kot 230.000 žensk in deklet. Rečeno po domače: jebe se nam!

Navadili smo se na lastno nemoč, saj je komaj kaj, kar nas moti, zato pa se za lepši jutri niti ne borimo več, češ, saj se ne splača. Navadili smo se na to, da se obnašamo, kot bi bili otopeli.

Če v ZDA rečeš temnopoltemu »nigger« (črnuhar), je to ena redkih besed, ki v tamkajšnji javnosti deluje kot atomska bomba. V letu 2025 bi v trenutku uničila življenje tistemu, ki mu je zletela iz ust, za ''tren oka'' bi izgubil službo in ugled. Prijatelji bi mu obrnili hrbet, četudi bi jih prepričeval, da se je samo šalil. Bogvarij, da bi se to zgodilo v javnosti, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi izrečeno posneli, video pa bi potem zaokrožil po TikToku in X-u. O posledicah bolje, da ne govorim. Kaj pa pri nas? Pri nas pa vse tiho je bilo. Ne, ni res: storilko so vzeli v bran kolegi in celo nekateri mediji. Pa kaj potem, če je rekla »črnuhar«? Brez razloga ni otresala z jezikom! Navadili smo se na teptanje moralnih vrednot, na kar se človek ne bi smel nikoli navaditi…

Kam je izginila tista dobra, stara slovenska trma, ki je nekoč premikala meje, gradila železnice in pisala pesmi o svobodi? Mogoče je napočil trenutek, da si slečemo to preklemansko ''železno srajco'' in si nadenemo nekaj, kar nam bo spet omogočilo dihati s polnimi pljuči?