berimo

MM

 


Recenzija bralnega krožka: Milena Miklavčič – Mehko kot britev

 

Drage bralke, dragi bralci,

Po obisku letošnjega Knjižnega sejma, smo se ustavile še pri naši Klari in se ob kuhančku pogovorile o delu v našem krožku za nazaj in o načrtih za naprej.

Kot zadnjo knjigo v letu 2025 smo prebrale Milenino najnovejšo. Naše enotno mnenje: ko začneš brati, se težko ustaviš! Takšno je bilo mnenje celotnega omizja, ne glede na to, da imamo zelo različne okuse.

Mehko kot britev ni le kriminalka. Bolj je oster zarez skozi čas, skozi podedovani molk, skozi tisto, kar smo v Sloveniji desetletja pometali pod preprogo.

Zgodba se nekako začne z ustanovitvijo sklada Donovan, ki je na papirju služil za zbiranje denarja za otroško kliniko na Pohorju, v resnici pa so denar ''bratsko'' (po ideološki liniji) trošili za tihotapljenje orožja, trgovanje s tujimi valutami, razkošne dopuste v tujini, šolanje privilegiranih otrok, izsiljevanja in – najbolj grozno – za prostitucijo.

Petdeset let pozneje pes v (izmišljeni) vasici na Žagarijah prinese domov lobanjo, kar kmalu usodno pripomore, da se začne kolo časa vrteti nazaj.

Milena ne piše z rokavicami. Njen jezik je trpek in odločen, a hkrati sočen kot štrudelj, ki nam ga je spekla lani, ko smo jo obiskale.

Medtem ko Verena rojeva otroka v besu in sovraštvu, ko njen Lojze z kamenjem v roki od daleč opazuje izkop dveh okostij, ko starejše ženske, malodane tik pred smrtjo, končno izpljunejo, kar so pol stoletja nosile v sebi – takrat začutiš, da bereš nekaj tako resničnega, da ostaneš brez diha.

Bralca prevevajo najrazličnejša čustva, hkrati pa se sprašuje, mar res drži, kot trdi avtorica, da so se v šestdesetih in sedemdesetih letih dogajale takšne zgodbe?!

Ne bomo pozabile Mileninih besed, ko je ob našem obisku dejala, da se ''kolo časa in življenja'' skozi stoletja nenehno vrti na podoben način, le ''celofan, s katerim se obdaja'', je drugačen.

Presenetilo nas je, kako spretno prepleta dve časovni ravni: sedemdeseta leta, ko je sistem ženske brez milosti izrabljal tudi za ''seksualne usluge'', in današnji čas, ko podobni sistemi s tiho podporo različnih ''ozadij'' počnejo podobno.

Zelo močno so njeni ženski liki: Verena, Franja, Marta … nobena od njih ni postala žrtev po lastni izbiri.

Kaj nas je malo zmotilo:

Nekaterim se je zdelo, da bi lahko bilo osrednjih likov malo manj, a smo se potem zedinile, da ima Milena drugačen slog pisanja in je ne moremo in ne smemo ukalupiti v nek splošen model!

Zaključek krožka: Obvezno branje za vsakogar! Ko zapreš knjigo, potrebuješ še nekaj časa, da zgodbe predelaš. Morda tudi kakšen objem.

Hvala, Milena, ker si nam spet pokazala, kako '''mehka'' zna biti resnica – in kako zelo boli, ko zareže kot britev.



intervju

še eno mnenje

izpostavljeno

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »