Objave

MOLČATI ALI NEMOLČATI?

Iluzija, ki polni vozičke

Slika
  Konec leta so trgovine praviloma videti, kot da je čeznje zapeljal trop izstradanih Božičkovih jelenov. Police so izropane, še zadnji vozički pred blagajnami polni, ljudje hitijo, nervozni, napol panični, kot da se bo 1. januarja podrl svet. Kupujejo piškote, salame, penine, darila, zavijalni papir, sveče, okraske, igrače, tehnične naprave, oblačila, še več hrane. Dostavne službe in pošta v tem času delajo s polno paro. Paketi se kopičijo pred vrati, mi pa mrzlično razmišljamo, ali smo nabavili darila za vse? V tej dirki se nam, hočeš nočeš , nehote vsili vprašanje: kaj od tega, kar si srčno želimo, ne moremo nikjer dobiti? Kje se prodaja veselje, volja do življenja? Kje kupiš dobro idejo, optimizem, pogum, vztrajnost, ljubezen do dela, objeme? Kje se prodaja želja po veliki družini, zvestobi, predanosti? Kje dobiti vsaj kilogram moči, da bi lahko bili dober partner, najboljši starš, razumen, predan in razmišljujoč državljan? Kje se nabavi ljubezen do domovine? Tudi trgovin...

iz strahu pred drugačnimi pogledi - pobegnejo

Slika
  Ravnanje slovenskih dijakov na debatnem tekmovanju v Zagrebu, kjer so raje zapustili prizorišče, kot da bi se pogovarjali o Izraelu, je kot strela z jasnega razkrilo globoko, precej ideološko krizo vrednot v našem izobraževalnem sistemu. Namesto da bi mladi bodoči intelektualci izkoristili priložnost za argumentirano razpravo o kompleksni temi, kot je izraelsko-palestinski konflikt, so se raje odločili za umik. Ravnatelj gimnazije je to označil za "pogumno" in ''hrabro'' dejanje, ker so se na ta način ''odrekli tudi morebitni odlični uvrstitvi''. Narobe, gospod ravnatelj! Vrgli ste puško v koruzo in dali rep med noge, ker niste bili sposobni javno in argumentirano zagovarjati svojih stališč! Izkazali ste se kot velikanske reve! Libertarec je zapisal:« Ko se nekateri premaknejo iz trdnjave enoumja, iz strahu pred drugačnimi pogledi - pobegnejo. «   Z vso resnostjo se lahko sprašujemo, kako danes vzgajamo mlade generacije. To, da so dij...

pričevanja

Slika
  Ogenj, rit in kače niso za igrače, 5. del: Lučkine in druge zgodbe – Milena Miklavčič Na več kot štiristo straneh in v 108 med seboj zelo različnih izpovedih peta knjiga zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače so pred nami ponovno zbrana pričevanja ''nevidnih žensk'', takšnih in tistih, ki v družbi, v kateri živimo, nekako ne sodijo nikamor. Izogibajo se jim tako feministke kot tradicionalne ženske, žal. Če vplivnice že govorijo o težkem življenju žensk včeraj in danes, raje jemljejo primere iz tujih logov.   Ženske, ki v tej knjigi spregovorijo, so večinoma tihe, izobražene in neizobražene, nevidne, zaznamovane s stvarno in duhovno revščino, nasiljem, boleznijo, sramom in – kar je najhuje – z molkom, ki so ga družina, skupnost in sistem od njih zahtevali desetletja. Kot že rečeno; ne sodijo pa v noben »pravilen« politični ali ideološki kontekst. Prav zato jih javni prostor vztrajno presliši. Še huje: ignorira jih! One pa izvisijo, ker so preveč moteče. M...

Hudičev advokat

Slika
  V prazničnih dneh sem si čisto po naključju ogledala film Hudičev advokat ( The Devil’s Advocate)  iz leta 1997. Presenetilo me je, kako se ni nič ''postaral'', še huje: z leti je postal vse bolj zlovešče aktualen – skoraj brezčasen. Kultni Al Pacino kot John Milton, karizmatični odvetnik in hudič v človeški podobi, se danes zdi vse bolj resničen in otipljiv, kot da bi stopil naravnost iz slovenske družbene stvarnosti. Hudič kot algoritem? Ko na zaslonu gledamo zakamufliranega Rogatega, ki Zemljanov ne zasužnjuje z ognjem in žveplom, temveč v dragi obleki in z videzom uspešnega poslovneža, z brezhibnimi manirami in všečnim govorom, nas lahko spreleti le srh. Nehote se vprašamo, koliko je okoli nas takšnih – njemu podobnih, ki osvajajo pohlevne, brezhrbtenične in bogaboječe slovenske dušice s sladkobnimi medenimi napitki? Ki obljubljajo užitkov polna nebesa, a v isti sapi pozabijo na obljube, še preden jih do konca izgovorijo? John Milton tudi žensk ne sovraži, nas...

Če čutiš bolečino, si živ.

Slika
  Misel Leva Nikolajeviča Tolstoja: »Če čutiš bolečino, si živ. Če čutiš bolečino drugega, si človek« je lepa in všečna, takšna, da se dobro znajde na socialnih omrežjih, ob fotografiji sončnega zahoda ali objemu dveh dlani. A prav v tej všečnosti se skriva tudi njena past. Sočutje ni sporno, v brezčutnem času, v katerem živimo, je celo zelo zaželeno. Brezbrižnost je tista, ob kateri se držimo za glavo in si govorimo, kako je mogoče, da je je toliko! Težava nastane takrat, ko se od človeka pričakuje, da bo ves čas, brez pravice, da vidi najprej sebe, reševal bolečino (in težave) drugih. Kot da bi bila to njegova dolžnost. Kot da bi bil slab tisti človek, ki reče: "Najprej bom postavil hišo sebi, potem jo bom pomagal postaviti še drugim!« Če bi nekdo resnično dan in noč skrbel le za bolečine drugih, bi zelo hitro izgorel, bil bi pa tudi gol in bos. Postal bi izpraznjen, ker to njegovo ''razdajanje'', ne bi bilo več sočutje, ampak samouničenje. Običajni smrtniki nism...

MOLK JE ZLO

Slika
  V VEDNOST: Lahko se tudi kdaj zmotim, a to je logično, saj sem človek. A bojazen pred ''zmotiti se'' ne sme postati izgovor, da sem tiho. Da samo kimam. Da pogoltnem besede, še preden jih izrečem. Da se bojim, kaj bo kdo rekel, morda celo storil?! Kdor ne govori zato, ker se boji, da se bo morda zmotil, se v resnici odreče sebi. Napake se popravljajo. Molk pa postane navada. In navada – sčasoma – postane tudi del njegovega ''značaja''. Posledično pa, žal, tudi del značaja nekega naroda! Molk NI zlato, molk je zlo, ki ga nam vsiljujejo tisti, ki ljubijo diktaturo.

nezmožnost komuniciranja

Slika
  nezmožnost komuniciranja in večvrednostni kompleks? Že pred davnimi leti sem prebrala anekdoto, žal si nisem zapomnila, na koga je letela. Nek učenec, ki je kasneje postal znan matematik, je imel ''hudo'' učiteljico, ki nikakor ni dovolila, da bi dotični učenec prišel do končnega rezultata matematične naloge drugače, kot je ona razlagala. Ker je ni ''ubogal'' in še zmeraj računal malo po svoje, je imel matematiko komaj zadostno. Koliko nesrečnih otrok ''ustvarijo'' tudi starši, ki vzgajajo otroke tako, da zmeraj obvelja njihova? Enake, in pogosto zelo žalostne zgodbe se ponavljajo v okoljih, kjer velja ''diktatura razmišljanja'' ene same osebe, ideologije, nadrejenih, itd. Ena najbolj krvavih in zelo skrajnih oblik takšnih odnosov so povojni poboji, ko je bilo treba v krvi zatreti vse, kar ni bilo takrat na liniji ''Moskve'' in ''Beograda''. Žal se ne iz zgodovine- ne iz tragičnih dogodkov...