MOLK NI ZLATO

  Marec je že po tradiciji mesec, ko se malo več govori o ženskah in ženskih pravicah. Verjetno bi prazniki šli mimo mene bolj kot ne po običajni poti ( vseeno hvala mojim ljubčkom za rože, objemčke in poljubčke ), če ne bi pri znanki naletela na prt nad štedilnikom, na katerem je pisalo:«Bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena!« Pri tem sem se spomnila na mamo, ki je rada ponavljala: « L išpana deklica — umazana ženičica.« » Č e mati s h č erjo na plesi š č e zahaja, ji ž e tam plenice v roke podaja.« » Č e se bo š na poroki preve č smejala, bo š kasneje veliko jokala.« Reki, s katerimi so moji generaciji preventivno polnili ušesa, so že zdavnaj poniknili v pozabo. Prav tako počasi izginja podoba trpeče, ponižne mame z ruto na glavi, ki je podpirala tri vogale, največkrat še četrtega. Namesto tega nam sodobni čas ponuja raznoliko paleto ženskih vlog, ki so prežete s svobodo izbire, družbenimi spremembami in osebnimi pričakovanji. Ženske, ki zavestno izberejo ži...

  Pirova zmaga in grenak priokus O zadnjih volitvah se v teh dneh krešejo mnenja, ena ostra, druga polna navdušenja, v tretjih se zrcalita skrb in strah. Miloš Čirič je na primer zapisal, da imajo v sebi precej elementov Pirove zmage. S tem se je težko ne strinjati. Kdor bo sestavljal vlado, bo moral pogoltniti kar nekaj grenkih pilul. Morda celo prodati svoje vrednote in stališča? Padlo nam je v oči, da politični prestopniki niso bili več deležni milosti pri svojih volivcih. Izdaja je sicer vedno »vroča tema«, a ne levi ne desni ne marajo »Puckotov«. Ker se bliža Velika noč, se mi zdi prav, da nekatere dogodke teh volitev pogledamo tudi skozi prizmo postnega časa. Generacija, ki je odločala Če je verjeti statistiki, je več kot 42 % volivcev, zlasti volivk iz tako imenovane »Boomer generacije«, glasovalo za Roberta Goloba in Svobodo. Obiski po domovih za starejše in bombončki v obliki dodatkov pri pokojninah so, kot kaže, padli na plodna tla. Nekateri komentatorji so ome...

  Tonka bi v času druge svetovne vojne morala obiskovati osnovno šolo, a kaj, ko je le-ta delovala komaj kdaj. Za silo se je naučila brati, ko pa so njen rojstni kraj zasedli Nemci, se je oče, razgledan kmet, odločil, da edina hči lahko obiskuje nemško osnovno šolo. Učiteljica je bila zelo dobrosrčna, rada je imela drobno deklico, ki je bila v ranem otroštvu močno rahitična, kar je pustilo posledice na njeni hoji in postavi. Hitro se je naučila nemško, učiteljica ji je potem posojala različne knjige, celo sveto pismo je najprej prebrala v nemščini. ''Učiteljica me je, ko so se Nemci morali umakniti, vabila s seboj, v Nemčijo. Očetu je obljubljala, da bo poskrbela za mojo izobrazbo, da me bo imela rada kot svojo hčerko. A oče ni dovolil. Jokala sem kot dež, vendar je v svoji odločitvi ostal neomajen. Ponovno sva se videli šele leta 1973, v Celovcu.  Od srca sem ji hvaležna, da je v mojem srcu zasejala seme znanja, naučila me je ljubiti pisano besedo, spodbujala me je, da sem ...

  Med tistimi, ki so mi zaupali svoje zgodbe, so bili tudi taki, ki so se tik pred izidom knjige - umaknili. Ustrašili pravzaprav. Pa ne zato, ker njihova zgodba ne bi bila resnična. Zbali so se svojih najbližjih in tistih, ki so jim bolečino povzročili. Strah je nekaj grozljivega, pa tako veliko ga je okoli nas. Deluje kot vlaga in plesen v starih zidovih – počasi, vztrajno, nevidno, dokler se človekova duša na koncu ne sesede vase. Ena od žensk mi je pripovedovala o mobingu na delovnem mestu. O šefinji, ki je za seboj pustila več zlomljenih ljudi kot vihar, ki lomi drevesa. Živčni zlomi, ponižanja, tiho uničevanje samozavesti, odvisnosti od zdravil (pomirjeval). Na koncu se je – kljub moževi podpori - ustrašila, kaj bodo rekli drugi. Janez mi je pripovedoval drugačne zgodbe. O ljudeh, ki so jih najprej javno očrnili, nato pa še izsiljevali. O tem, kako se počutijo tisti, ki jim najprej vzamejo dobro ime, potem pa še dostojanstvo: kot bi človeku slekel kožo in ga potem pustil na...