Molk vedno nekoga ščiti. In prepogosto ne ščiti žrtve.

MM




 Med tistimi, ki so mi zaupali svoje zgodbe, so bili tudi taki, ki so se tik pred izidom knjige - umaknili. Ustrašili pravzaprav. Pa ne zato, ker njihova zgodba ne bi bila resnična. Zbali so se svojih najbližjih in tistih, ki so jim bolečino povzročili.

Strah je nekaj grozljivega, pa tako veliko ga je okoli nas. Deluje kot vlaga in plesen v starih zidovih – počasi, vztrajno, nevidno, dokler se človekova duša na koncu ne sesede vase.
Ena od žensk mi je pripovedovala o mobingu na delovnem mestu. O šefinji, ki je za seboj pustila več zlomljenih ljudi kot vihar, ki lomi drevesa. Živčni zlomi, ponižanja, tiho uničevanje samozavesti, odvisnosti od zdravil (pomirjeval). Na koncu se je – kljub moževi podpori - ustrašila, kaj bodo rekli drugi.
Janez mi je pripovedoval drugačne zgodbe. O ljudeh, ki so jih najprej javno očrnili, nato pa še izsiljevali. O tem, kako se počutijo tisti, ki jim najprej vzamejo dobro ime, potem pa še dostojanstvo: kot bi človeku slekel kožo in ga potem pustil na prepihu.
Žalostna je bila zgodba mlade pravnice, ki je dobila pripravništvo pri svoji sorodnici. Ko je iz ''prve roke'' doživela, da so podkupnine nekaj samoumevnega, da se resnica kupuje in prodaja kot na tržnici, je poklic obesila na klin, ker ni želela, da bi skvaril njeno dušo.
In potem zgodba o gospe, ki je pri 60-ih doživela brutalno posilstvo, ki jo je grozljivo zaznamovalo. Storilec? Dobil je le pogojna kazen. Ona? Bala se je, da bi se v pričevanju prepoznal in bi se ji maščeval.
Koliko takih in podobnih zgodb ostane neizrečenih, ker se žrtve bojijo javnega linča oziroma maščevanja?
Če bi danes izbirala temo za diplomsko nalogo, bi brez oklevanja izbrala: Molk in strah pred storilci pri Slovencih.
Že uradna zgodovina je polna pričevanj o tem, kako smo kot narod znali potrpeti- a smo vseeno preživeli, ker smo stisnili zobe in si rekli: «Saj bo jutri bolje.«
Žal molk ni zmeraj vrlina. Včasih pomeni prekletstvo.
Molk vedno nekoga ščiti. In prepogosto ne ščiti žrtve.
Predstavljajte si lonec na štedilniku. Voda vre, para se nabira, pokrov poskakuje. Če ga ne dvigneš, če ne spustiš pare, pride trenutek, ko pokrovko ''odnese'' pod strop.
Pri ljudeh ni nič drugače, le da jih ne raznese navzven, razletijo se navznoter.
Zato tudi ni naključje, da Slovenci kotiramo tako visoko na lestvici svetovne samomorilnosti.
Koliko ljudi vsak dan nosi zgodbe, ki jih ne upajo povedati?
Koliko jih živi z občutkom krivde, čeprav niso krivi?
Koliko jih molči samo zato, da bi ohranili mir – ki to sploh ni?
Vsaka povedana zgodba je kot prižgana luč v temnem prostoru. Morda ne razsvetli vsega. A dovolj, da tudi drugi vidijo tisto, kar je bilo do takrat skrito očem.
Zato sem hvaležna vsakemu, ki si je upal spregovoriti. Ker brez njih bi živeli v popolni temi – in mislili, da je prisotnost gorja v obliki nasilja, manipulacij, izkoriščanja, psihičnega in fizičnega nasilja, lakote srca…. ki nas obkrožajo - nekaj čisto normalnega.
👇👇
https://jutri-2052.blogspot.com/

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »