Pasijon sodobnega časa

 

Pirova zmaga in grenak priokus

O zadnjih volitvah se v teh dneh krešejo mnenja, ena ostra, druga polna navdušenja, v tretjih se zrcalita skrb in strah. Miloš Čirič je na primer zapisal, da imajo v sebi precej elementov Pirove zmage. S tem se je težko ne strinjati. Kdor bo sestavljal vlado, bo moral pogoltniti kar nekaj grenkih pilul. Morda celo prodati svoje vrednote in stališča?

Padlo nam je v oči, da politični prestopniki niso bili več deležni milosti pri svojih volivcih. Izdaja je sicer vedno »vroča tema«, a ne levi ne desni ne marajo »Puckotov«.

Ker se bliža Velika noč, se mi zdi prav, da nekatere dogodke teh volitev pogledamo tudi skozi prizmo postnega časa.

Generacija, ki je odločala

Če je verjeti statistiki, je več kot 42 % volivcev, zlasti volivk iz tako imenovane »Boomer generacije«, glasovalo za Roberta Goloba in Svobodo. Obiski po domovih za starejše in bombončki v obliki dodatkov pri pokojninah so, kot kaže, padli na plodna tla. Nekateri komentatorji so omenjali »Juda Iškarijote«, saj so se, kot kaže, dotični prodali za teh par fičnikov. So s svojimi volilnimi glasovi hote ali nehote pokazali sredinec vnukom/podjetnikom, ki so jim vladni ukrepi štiri leta pili kri zaradi visokih davkov? Bi bilo kaj drugače, če bi se stari in mladi med seboj več pogovarjali? Boomer generacija je zaslužna za marsikaj, tudi za dobrine, ki jih danes uživamo. Srce me boli ob misli, s kakšno lahkoto so se dali zapeljati tistim, ki so jim še pred meseci grozili z evtanazijo.

Zaradi neizkušenosti ali pa tudi naivnosti, Bog ve, se premalo zavedajo, da nobeno kosilo ni zastonj. Za političnimi pškotki stoji močan propagandni stroj, ki zna nagovoriti strahove in tudi slabosti ljudi.

Strel v lastno koleno

Žalostno je tudi, da so prav starejši tisti, ki so zaradi starosti in bolezni najbolj odvisni od delujočega zdravstvenega sistema, saj statistika neusmiljeno in jasno kaže, da je v zdravstvu med čakajočimi nad dopustno dobo, največ ljudi nad 65 let.

Kljub temu so mnogi, ne da bi razmišljali, podprli politiko, ki je zadnja leta po zdravstvu hodila kot slon po trgovini s porcelanom. Nepremišljena odločitev bo lahko imela zelo konkretne posledice tudi za kvaliteto lastnega življenja v naslednjih štirih letih.

Vrednote, ki smo jih izgubili

Naši predniki so živeli v težkih razmerah, pogosto skromno in v revščini. A svoje otroke so zmeraj, če so le mogli, učili preprostih pravil: ne laži, ne kradi, drži besedo, spoštuj delo, ne živi na tuj račun. To so bile vrednote, ki so se jim zdele najpomembnejše za dostojno in častno življenje. Danes živimo bolje kot kadar koli prej. A zdi se, da smo prav pri odnosu do vrednot pripravljeni zamižati.

Kako naj otroku razlagamo, kaj je prav in kaj narobe, če sami brez zadržkov podpiramo politike, za katere – če je verjeti objavljenim informacijam – obstajajo resni sumi zlorab? Kako naj dedek vnuku govori o odgovornosti, če da glas politiki, ki skoraj nikoli ne odgovarja za svoja dejanja?

»To pa res ni nič takšnega«

Na dan volitev sem naletela na pogovor v enem izmed podkastov. Govorili so o brezplačnem bivanju v Karigadorju. Sogovorniki so se brez posebnih zadržkov strinjali, da to pa res ni bilo »nič takšnega« češ pa kaj potem, če nekdo pri poslu nekaj zadrži zase oziroma vrne s protiuslugo. »Mene zaradi tega ne bo nič manj,« so menili.

Besede »to se mene ne tiče« so postale preproga, pod katero pometamo vse, kar nas kot družbo razkraja. Pozabljamo pa, da s tem pometanjem začnemo izgubljati tudi ponos in dostojanstvo. Ne verjamem, da si ljudje želijo živeti v državi brez reda in meril. Bojim se, da smo se začeli obnašati kot žabe v vreli vodi, da smo preprosto otopeli.

Družba brez temeljev

Brez trdnih temeljev ni mogoče graditi prihodnosti. Brez politikov, ki vodijo državo z vsaj osnovnimi vrednotami tudi ne. Žal mi je, da so se tudi zadnje volitve odvijale po ustaljenih obrazcih: veliko cirkusa, a bolj malo ali nič govorjenja o programih. Družba, ki ne prenese drugačnega mnenja, ki se ne zna pogovarjati, ni samozavestna, ampak ustrahovana. Tudi soočenja so dokazala, da so dobili priložnosti politiki, ki na političnem odru nimajo kaj iskati.

Pasijon sodobnega časa

V postnem času je marsikdo zavil v Škofjo Loko, kjer smo po več letih ponovno dočakali znameniti Škofjeloški pasijon. Govori o trpljenju, žrtvovanju, krivici, usmiljenju in zmagi življenja nad smrtjo, o temah, ki v letu 2026 niso nič manj aktualne kot v času Jezusovega trpljenja na križu. Ob prizorih, ki se nudijo našim očem, lahko razmišljamo o izdaji, krivdi, strahu in oportunizmu. Zamislimo se lahko ob množici, ki je kričala:«Križaj ga!« Kljub vsemu pa moramo upoštevati, da je nekoč kričala nauka, nepismena in na pol barbarska množica, danes pa te-isto kričijo tudi takšni, ki so lep čas drgnili šolske klopi.