MOLK NI ZLATO

  V zadnjih treh letih je šlo vse narobe. Včeraj je moral umreti človek. Oče dveh otrok. Ne zaradi bolezni, ne zaradi nesreče, ampak zato, ker je nekdo dvignil roko nad njim. In ker smo – kot družba – dovolili, da se nasilje počasi, iz dneva v dan, bolj krade v našo normalnost. Vsi, ki smo zadnja tri leta gledali proč, ko so se vrstili napadi, pretepi, grožnje in ropanje, nosimo del odgovornosti. Ko so mediji molčali, ko so nam politiki gladko in sprenevedavo govorili o »strpnosti« in »sožitju«, ko so se novinarji raje ukvarjali z ideološkimi čistkami kot z resničnimi težavami ljudi, ko so nevladnice blebetale o ''pravici do splava'', ki jo ima vsa EU, razen Malte, je pod površjem vrelo. Ljudje, ki morajo sobivati s cigani, so nas na kolenih prosili za pomoč, a jih nihče ni hotel slišati. Še več: aktualna vlada se je iz njih bolj ali manj odkrito norčevala in jih ''mirila'', da imajo vse ''pod kontrolo''. V njih pa se je nabiral str...

  Vsako leto 25. oktobra obeležujemo Dan suverenosti – dan, ko so leta 1991 iz Slovenije dokončno odšli zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Na papirju je to eden od tistih praznikov, ob katerih bi morali ponosno dvigniti glavo, zastavo in zavest. V praksi pa vlada večja žalost, saj večina niti ne ve, čemu je ta dan namenjen. Suverenost je namreč postala ena tistih velikih, praznih besed, ki se lepo slišijo, a jih redko zares razumemo – še redkeje pa jih živimo. Če bi nekoga na ulici vprašali, kaj pomeni suverenost, bi morda slišali utemeljitev, da imamo svojo državo, mejo, jezik, vlado, himno, svojo vojsko in policijo. Vse to drži – a suverenost ni le v tem, da imamo lastno zastavo. Suverenost pomeni samostojnost v odločanju, odgovornost za svoje napake, pogum, da rečeš “ne”, ko ti drugi hočejo ukazovati. In prav tu se začne problem. Slovenci smo si izborili državo, a nismo si izborili samozavesti. Hitro smo jo prodali – enkrat pokvarjenim bruseljskim politikom in uradnikom...

  »Pa dajmo govoriti o ljubezni, bo bolj zdravo tudi za naše splošno počutje,« je dejal dr. Michael Dietrick, ko je ugotovil, da je večina študentov prespala njegovo predavanje o vplivu PZYCT-ov na delitev spolnih celic. Nekateri znanstveniki pravijo, da zaljubljenost v povprečju traja tri leta. Potem hormoni popustijo, realnost potrka na vrata in čudežna romantika se spremeni v spisek opravil, neporavnanih računov in vsakdanjih neumnosti. Zakonska sreča po raziskavah redko preživi prvih sedem let, če se partnerja vmes ne naučita pogovarjati, poslušati in tudi kdaj potrpeti. Tisti zakoni, v katerih ima žena višjo izobrazbo ali več zaslužka, so po raziskavah nekoliko bolj na udaru. Ne zaradi diplome, temveč zato, ker moški ego ne prenese zlahka, da ni on tisti, ki »vodi barko«. V Sloveniji nismo izjema. Mnogi pari se tudi pri nas, žal, danes ne znajo več pogovarjati. Spore rešujejo z molkom ali pa tako, da si poiščejo ''razumevajočo'' ramo drugje. Pred leti je na Hrvašk...

    Vsi poznamo tisti biblijski prizor, ko apostol Tomaž ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, dokler ni sam položil prstov v njegove rane. Od takrat naprej se za vsakega, ki dvomi, uporablja izraz nejeverni Tomaž . In takih »Tomažev« je med nami danes, žal, veliko premalo. Prepogosto dvomimo tam, kjer bi morali verjeti, in verjamemo, ko bi morali dvomiti. Če bi bilo drugače, bi bilo manj takih, ki slepo zaupajo vsemu, kar preberejo, slišijo, ali vidijo na družbenih omrežjih in tudi v medijih. Na primer: če nekdo z lepo obleko in samozavestnim nasmeškom pred kamero zatrjuje, da bo “iz litra vode ustvaril deset vinskih sodov vina za vse”, masa ljudi kima in mu verjame, češ, saj so na ''TV to rekli''... Ker pač (ovce) ne razmišljajo – samo sledijo. Nejeverni Tomaž bi v takem primeru rekel: “Pokaži mi, kje boš dobil denar, da boš obljubljeno naredil, pokaži mi, kdo bo izpolnjeval tvoje obljube in – kako! Po drugi strani pa dvomimo tam, kjer bi morali verjeti. D...

  Naivnost, stara kot svet * Ko sem pred štirimi meseci izdala roman Mehko kot britev, so me mnogi bralci vprašali: »Pa kako so bile lahko tiste ženske v šestdesetih tako naivne? Saj vendar ni mogoče, da bi verjele, da bodo takratni eliti samo spremljevalke, ne pa tudi posteljne sužnje!« In jim odgovorim: »Kaj pa mislite, je danes kaj drugače?« Samo embalaža se je spremenila, vsebina pa je ostala ista. Naivnost je, verjemite, brez roka trajanja. Naivnost je tudi kot plevel. Zraste povsod – med zidovi prestižnih naselij, v frizerskih salonih, na družbenih omrežjih, pa tudi v glavah tistih, ki se imajo za »napredne«. Spomnite se filma Dekleta iz Dubaja. Drži, ob gledanju se človek vpraša, kako je mogoče, da mlada ženska, ki ima vse na dosegu roke – šolo, internet, izkušnje prejšnjih generacij – še vedno nasede pravljicam o glamurju in zlatih plažah, kjer se bo cedilo med in mleko, a brez krutega plačila z lastnim telesom. Dekleta iz časa ''nekoč'' kot tudi tista- od da...