naša suverenost

MM

 



Vsako leto 25. oktobra obeležujemo Dan suverenosti – dan, ko so leta 1991 iz Slovenije dokončno odšli zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Na papirju je to eden od tistih praznikov, ob katerih bi morali ponosno dvigniti glavo, zastavo in zavest.

V praksi pa vlada večja žalost, saj večina niti ne ve, čemu je ta dan namenjen.
Suverenost je namreč postala ena tistih velikih, praznih besed, ki se lepo slišijo, a jih redko zares razumemo – še redkeje pa jih živimo.
Če bi nekoga na ulici vprašali, kaj pomeni suverenost, bi morda slišali utemeljitev, da imamo svojo državo, mejo, jezik, vlado, himno, svojo vojsko in policijo.
Vse to drži – a suverenost ni le v tem, da imamo lastno zastavo. Suverenost pomeni samostojnost v odločanju, odgovornost za svoje napake, pogum, da rečeš “ne”, ko ti drugi hočejo ukazovati. In prav tu se začne problem.
Slovenci smo si izborili državo, a nismo si izborili samozavesti. Hitro smo jo prodali – enkrat pokvarjenim bruseljskim politikom in uradnikom, drugič velikim finančnim ustanovam – te dni nas finančni minister ''prodaja'' na Kitajskem, kjer išče denar za preživetje Slovenije, tretjič domačim “gospodarjem naših življenj”.
Suverenost je tako postala formalna, skoraj birokratska zadeva, ki jo vsakdo razlaga po svoje.
Država ima svoje institucije, toda kolikokrat se v njih resnično čuti, da odločamo sami – ne zato, ker tako želi nekdo iz tujine ali ker se bojimo, kaj bodo rekli “partnerji”?
Suverenost bi morala biti notranje, duhovno in čustveno stanje naroda, ne zgolj zapis v ustavi.
Še manj je suverenost fraza v govorih politikov, ki jo izrečejo enkrat na leto, medtem ko jim v ozadju pišejo govore ''prodani'' piarovci, ki bi najraje izbrisali vse, kar diši po nacionalnem ponosu.
Prava suverenost se ne meri, koliko zmoremo razmišljati s svojo glavo. Koliko zmoremo reči: »To smo mi, tako čutimo, tako hočemo živeti.«
Tudi kot posamezniki pogosto nismo suvereni. Hitro nas zmedejo mediji, javno mnenje, socialna omrežja. Ne upamo si stati za svojo besedo, ker se bojimo, da bomo izpadli staromodni, konservativni, “drugačni”.
A biti suveren človek pomeni imeti hrbtenico.
Ne klečati pred vsakim ''vetrom'', ne čakati, da drugi mislijo namesto nas. Suveren človek zna reči “ne”, kadar mu ponujajo laži, in “da”, kadar je treba narediti nekaj, kar zahteva pogum.
Suverenost je torej povezana z dostojanstvom.
Z zavedanjem, kdo si in od kod prihajaš. Naše korenine segajo daleč v zgodovino – iz njih smo črpali moč, ko so nas potiskali na rob, ko so nam hoteli vzeti jezik in kulturo. Danes pa, ko imamo vse, se zdi, da sami sebe brišemo identiteto.
Da se nam včasih celo zdi, kot da se moramo opravičevati, ker smo Slovenci.
Zato je Dan suverenosti priložnost, da se vprašamo: ali še znamo biti ponosni nase? Ne v smislu ošabnosti, temveč v smislu zdravega zavedanja, da smo narod, ki zna delati, sobivati, se pogovarjati in preživeti.
Morda je čas, da besedo suverenost spet napolnimo z vsebino. Da jo prestavimo iz ''blablabla'' govorov v dejanja.
Da spet učimo otroke, kaj pomeni stati pokonci, misliti s svojo glavo in ljubiti domovino, ne zato, ker “moramo”, ampak ker čutimo, da brez nje nismo nič.
Suverenost - vsaj zame - ni samo stvar države – je stvar značaja tako posameznika kot skupnosti (države).
In dokler bomo sužnji lastnega udobja, strahu pred politiki, ki nam že 80+ krojijo usodo, in, seveda, tudi privzgojenega molka, bo tudi naša suverenost ostala le zabeležka v koledarju.


Kaj je suverenost?

Suverenost je temeljni pojem v mednarodnem pravu in politiki, ki označuje neodvisnost in najvišjo oblast države ali druge politične entitete nad svojim ozemljem, prebivalstvom in notranjimi zadevami. Pomeni, da država ni podrejena nobeni drugi oblasti in ima pravico samostojno sprejemati odločitve, kot so zakoni, davki ali zunanje politike, brez zunanjega vmešavanja. Razlikujemo med notranjo suverenostjo (nadzor nad notranjimi zadevami) in zunanjo (priznanje drugih držav), pri čemer je suverenost ključna za obstoj neodvisnih držav v sodobnem svetu.


👇👇👇👇

predlagam še skok na povezavo:


https://jutri-2052.blogspot.com/

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »