NEJEVERNI TOMAŽI

MM

 

 


Vsi poznamo tisti biblijski prizor, ko apostol Tomaž ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, dokler ni sam položil prstov v njegove rane. Od takrat naprej se za vsakega, ki dvomi, uporablja izraz nejeverni Tomaž. In takih »Tomažev« je med nami danes, žal, veliko premalo. Prepogosto dvomimo tam, kjer bi morali verjeti, in verjamemo, ko bi morali dvomiti.

Če bi bilo drugače, bi bilo manj takih, ki slepo zaupajo vsemu, kar preberejo, slišijo, ali vidijo na družbenih omrežjih in tudi v medijih. Na primer: če nekdo z lepo obleko in samozavestnim nasmeškom pred kamero zatrjuje, da bo “iz litra vode ustvaril deset vinskih sodov vina za vse”, masa ljudi kima in mu verjame, češ, saj so na ''TV to rekli''...

Ker pač (ovce) ne razmišljajo – samo sledijo.

Nejeverni Tomaž bi v takem primeru rekel: “Pokaži mi, kje boš dobil denar, da boš obljubljeno naredil, pokaži mi, kdo bo izpolnjeval tvoje obljube in – kako!

Po drugi strani pa dvomimo tam, kjer bi morali verjeti. Dvomimo v znanje, v stroko, v ljudi, ki imajo izkušnje in dokazano obvladajo to, o čemer govorijo. Včeraj, ko sem se peljala iz Ljubljane, sem poslušala podkast na AIDEA, ko so fantje govorili prav o tem: danes mora večina, ko išče službo, pokazati ''šolske dokaze'' o svojem znanju. Premalo govorimo o tem, da je marsikakšno znanje zgolj na papirju, v resnici so pa v strokovnosti, če sploh obstaja, velike luknje.

Ne vem, če je ravno tako, bi se pa človek lahko strinjal, če pomisli, koliko uspešnih startup podjetij je med tistimi, ki imajo ogromno praktičnega znanja in bolj malo ''diplom''. Najbolj znani »brez diplome«, a svetovno uspešni so:

  1. Steve Jobs (Apple) – opustil študij na Reed Collegeu po enem semestru. Bil je perfekcionist, vizionar in človek, ki je združil tehnologijo z estetiko.

  2. Bill Gates (Microsoft) – zapustil Harvard, da bi razvil operacijski sistem za prve osebne računalnike. Kasneje postal najbogatejši človek na svetu.
  3. Mark Zuckerberg (Facebook / Meta) – prav tako zapustil Harvard, da bi se posvetil projektu, ki je sprva nastal kot študentsko omrežje.
  4. Michael Dell (Dell Technologies) – zapustil univerzo v Teksasu in v študentski sobi sestavljal računalnike. Danes milijarder in filantrop.
  5. Larry Ellison (Oracle) – nikoli ni končal univerze. Samouk, ki je zgradil eno najmočnejših podatkovnih podjetij na svetu.
  6. Evan Williams (Twitter) – opustil študij v Nebraski, kasneje ustanovil Blogger (Google ga je odkupil), nato še Twitter.
  7. Richard Branson (Virgin Group) – ni šel na fakulteto. Disleksičen mladenič, ki je pri 16 letih izdal revijo Student in zgradil poslovni imperij Virgin.
  8. Jan Koum (WhatsApp) – priseljenec iz Ukrajine, brez diplome. Dela kot čistilec, potem programer, nato proda WhatsApp Facebooku za 19 milijard dolarjev.
  9. Travis Kalanick (Uber) – zapustil študij na UCLA, da bi gradil svoj prvi start-up. Uber je kasneje spremenil način potovanja po svetu.
  10. Daniel Ek (Spotify) – ni diplomiral, ker se je že pri 14 letih ukvarjal s kodiranjem in spletnim oglaševanjem. 

Včasih se tudi sprašujem, kam je izginil zdravi razum - tisti notranji glas, ki bi moral reči: “Počakaj malo, razmisli.”

Nejeverni Tomaž ne bi nikoli, ampak res- nikoli – ploskal tipu, ki bi ga prepričeval, da bi, če bi imel višjo plačo, samo več zapravljal.

Nejeverni Tomaž ni bil bedak. Bil je človek, ki si je želel dokazov. Hotel je razumeti, ne le slepo verjeti. V tem je bila njegova veličina – ne v dvomu samem, ampak v iskreni želji po resnici.

Če bi danes živel Tomaž, bi mu rekli, da je “negativen”, “problematičen”, morda celo “težaven”.

Si predstavljate, kakšno top- vrhunsko novinarstvo bi imeli, če bi bili vsi ''nejeverni tomaži''? Namesto njih imamo ''nikogaršnje hlapce'', ki so jih kupili za nekaj umazanih novčičev.

Veste, takšni ljudje so družbi nujno potrebni – tisti, ki vprašajo: “Zakaj?” in “Ali je res tako?”

Ne gre za to, da bi morali dvomiti v vse in vsakogar. Gre za to, da bi morali dvom uporabljati kot orodje, ne kot orožje. Da bi znali preveriti, preden verjamemo. In da bi se znali postaviti zase, ko nas hočejo prepričati, da je črno  - belo.

Svet bi bil boljši, če bi bilo več nejevernih Tomažev. Takih, ki ne sprejemajo vsega na prvo žogo, ki ne nasedajo lepim besedam in ne bežijo pred resnico, četudi je neprijetna. Tomaž ni dvomil, ker bi bil zloben. Dvomil je, ker je iskal resnico.

Morda bi bilo dobro, da bi se tudi mi kdaj več vprašali: Ali je res tako, kot mi pravijo?
Včasih bi bilo dobro, rečeno simbolično - položili prst v rano – zgolj zato, da bi tudi razumeli.

👇

priporočam tudi skok na še en blog: 

https://jutri-2052.blogspot.com/


Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »