Naivnost, stara kot svet
*
»Pa kako so bile lahko tiste ženske v šestdesetih tako naivne? Saj vendar ni mogoče, da bi verjele, da bodo takratni eliti samo spremljevalke, ne pa tudi posteljne sužnje!«
In jim odgovorim: »Kaj pa mislite, je danes kaj drugače?«
Samo embalaža se je spremenila, vsebina pa je ostala ista.
Naivnost je, verjemite, brez roka trajanja.
Naivnost je tudi kot plevel. Zraste povsod – med zidovi prestižnih naselij, v frizerskih salonih, na družbenih omrežjih, pa tudi v glavah tistih, ki se imajo za »napredne«.
Spomnite se filma Dekleta iz Dubaja. Drži, ob gledanju se človek vpraša, kako je mogoče, da mlada ženska, ki ima vse na dosegu roke – šolo, internet, izkušnje prejšnjih generacij – še vedno nasede pravljicam o glamurju in zlatih plažah, kjer se bo cedilo med in mleko, a brez krutega plačila z lastnim telesom.
Dekleta iz časa ''nekoč'' kot tudi tista- od danes- temu, da se bo cedilo ''med in mleko'', hočejo verjeti!
Verjeti hočejo, da je svet bolj prijazen, kot v resnici je. Da so ljudje pošteni. Da bodo same med tistimi, ki jim bo uspelo. Da bo njihova zunanja lepota delala čudeže!
Naivnost je kot parfum – diši samo, dokler se ga ne polije preveč.
Danes verjamemo v nešteto vrst pravljic.
Verjamemo, da tabletka s spleta topi kilograme kot maslo, da »zdravilna glina« pozdravi raka, da astrologinja s TikToka ve, kdaj se bo rešila naša partnerska zveza.
Verjamemo, da bo premier, ki že pred volitvami napoveduje višje davke, po volitvah postal čudežno varčen gospodinjec, ki bo delal za državljane! Kakšna prekleta naivnost!.
Verjamemo novinarjem – nikogaršnjim hlapcem, ki so svojemu ''gospodarju'' že zdavnaj prodali dušo, danes pa plešejo točno tako, kot dotični gospodar od njih zahteva!
Danes ni več Vodiške Johance, ki je obljubljala zdravilno vodo in razodetja.
Danes imamo vplivneže, life coache in spletne prerokinje. Razlika je le v tem, da je Johanca zdravila z vedrom in vero, današnji guruji pa s praznjenjem bančnih računov!
Če bi bila naivnost valuta, bi bili Slovenci milijonarji! Multimilijonarji!
Tudi sam splet je postal nova cerkev, v kateri verniki molijo k bogovom potrošništva.
Namesto rožnega venca imajo kreditno kartico, namesto spovednice – komentarje pod objavo.
»Če to pravi Facebook, potem že mora biti res!«
In potem kupijo čudežno mazilo, zeliščni eliksir ali »zdravilo«, ki ga ne bi pil niti pes, če bi mu pustili izbiro.
Ko se zgodba konča s prazno denarnico in polnim želodcem razočaranja, se takšni, ki so – polni naivnosti- poslali neki ''bolni osebi'' v Južno Afriko več tisoč evrov, tolažijo: »Saj nisem edini!«
Koliko jih je, ki vdano in z vsem navdušenjem sledijo tik-tok ali instagram »influencerjem« tipa Tina, ki jim med vrsticami diktirajo, kaj jesti, kako dihati in koga voliti.
Preveč!!!
Če bi Vodiška Johanca živela danes, bi imela milijon sledilcev, YouTube kanal in svojo linijo »svete vode«, ki bi jo prodajala v ličnih plastenkah. Naivni bedaki pa bi jo kupovali in hvalili!
Naivnost si vsake štiri leta mane roke tudi ob t. i. ''novih obrazih'', ki jih ustvarijo ''ozadja'' in njihovi vazali- nikogaršnji hlapci.
Ko novinarji rečejo ali zapišejo: »S tem in tem politikom bo v Sloveniji vse drugače, res bomo vse spremenili!« množice zaploskajo, ker verjamejo, da bo čarobna palica razvezala vozle, ki so jih je ustvarile prejšnje vlade.
Podobno je v zdravstvu, ko ljudje raje zaupajo spolitiziranemu Kebru in Jenullu, anonimnim »naravnim zdravilcem« iz interneta kot svojemu zdravniku.
Naivnost ima danes vonj in okus tudi po bio-kavi, bio-prosenih kosmičih, bio-paradižniku, bio-šminki ali bio pudru, itd. itd.
Seveda je naivnost udobna. Ne zahteva truda. Lažje je verjeti kot dvomiti.
Ko dvomiš, moraš razmišljati. Ko samo verjameš, dobiš medaljo kot najboljši potrošnik na svetu!
Žal ima naivnost še eno lastnost: rada se preobleče v upanje.
Upanje pa je, resnici na ljubo, edina droga, ki je dovoljena in brez recepta. Nihče pa nam ne pove, da se lahko z lažnim upanjem tudi predoziramo.
To se dogaja že znotraj družine, ko ti partner vedno znova laže, pa mu še vedno verjameš, da bo »tokrat res drugače«.
Pa ko ti otrok gleda v oči in ti govori, da so za slabe ocene krivi učitelji in ne njegova lenoba.
Ko že 80 + več let voliš politike iz istega mehurčka, pa vedno znova verjameš in upaš, da pa te njihov ''novi obraz'' tokrat ne bo nategnil po dolgem in počez.
Če bi hoteli biti manj naivni, bi morali začeti z najtežjim: razmišljati.
Preveriti. Poslušati razum, ne samo srce.
Ampak razum deluje bolj počasi, žal, čustva nam pa lahko zunanji dejavniki ''razkurijo'' v trenutku.
Bom dala eno bolj vulgarno primerjavo: včasih so za moškega, ki se je neprimerno poročil, dejali, da se je to zgodilo zato, ker je razmišljal s spodnjo glavo.
Žal je danes takšnih- njemu podobnih- dosti več, kot si lahko mislimo.
Komentarji
Objavite komentar
na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com