govori mi o ljubezni

 

»Pa dajmo govoriti o ljubezni, bo bolj zdravo tudi za naše splošno počutje,« je dejal dr. Michael Dietrick, ko je ugotovil, da je večina študentov prespala njegovo predavanje o vplivu PZYCT-ov na delitev spolnih celic.

Nekateri znanstveniki pravijo, da zaljubljenost v povprečju traja tri leta. Potem hormoni popustijo, realnost potrka na vrata in čudežna romantika se spremeni v spisek opravil, neporavnanih računov in vsakdanjih neumnosti. Zakonska sreča po raziskavah redko preživi prvih sedem let, če se partnerja vmes ne naučita pogovarjati, poslušati in tudi kdaj potrpeti.

Tisti zakoni, v katerih ima žena višjo izobrazbo ali več zaslužka, so po raziskavah nekoliko bolj na udaru. Ne zaradi diplome, temveč zato, ker moški ego ne prenese zlahka, da ni on tisti, ki »vodi barko«.

V Sloveniji nismo izjema. Mnogi pari se tudi pri nas, žal, danes ne znajo več pogovarjati. Spore rešujejo z molkom ali pa tako, da si poiščejo ''razumevajočo'' ramo drugje.

Pred leti je na Hrvaškem odjeknila zgodba o učiteljici in dijaku. Ona 29, on 18. Nihče ni bil mladoleten, a vseeno je v majhnem kraju završalo. Učiteljica – resna, stroga, spoštovana – se je zaljubila. Zakaj? Morda zaradi praznine odnosov, ki jih je imela doma, naveličanosti, morda zato, ker se je v njej spet prebudila tista pozabljena, mlada različica sebe, ki je nekoč verjela, da je življenje nekaj več kot brutalna rutina?

Zunaj učilnice so vsi govorili le o škandalu. Pa o tem, da »ženske ne znajo več biti pri pameti«, da »sramotijo poklic«. Malokdo pa se je vprašal, zakaj se to sploh dogaja.

Moja draga Mica, ki ima o vsem svoje mnenje, je rekla: »Premalo dela, pa babnicam gredo po glavi neumnosti.«

Njen mož Matic je modro molčal. Raje je šel na pivo, kot da bi poslušal, kako je nesposoben, kako ne zna pokazati pozornosti, in da je – kot pravi Mica – »brez kančka domišljije«.

Tako živita že leta. Drug mimo drugega. On na vrtu in v svoji tišlariji, ona pred televizijo. Vmes, če imata srečo, pade kakšna pripomba, kakšna kletvica, grdi pogledi…, in dan je zaključen. Ljubezen? Ne govorita o njej. Mica se svojih čustev, ki so nekoč morda obstajala, celo sramuje.

Življenje, razpeto med telefoni, računalniki, skrbmi, težavami, mimobežnimi odnosi med partnerji…marsikoga terajo v ''beg''.

Ženske se zaljubljajo v neznance na FB, četudi jih predtem še nikoli niso videle v živo- in obratno.

Učiteljice se zaljubijo v dijake, dijaki v učiteljice, moški v sodelavke. Znane osebnosti iz medijskega sveta pa postanejo ''spolni objekti'' mnogih, ki sanjajo o njih, ker je njihovo osebno in intimno življenje tako prekleto prazno in pusto…

Včasih je beg le iskanje potrditve, da smo še živi. Da nas še kdo pogleda, vidi, začuti. Nič novega, nič posebej sodobnega – le starodavna človeška potreba po bližini, ki se, če jo predolgo zatiramo, prej ali slej izmakne nadzoru.

Seveda so meje. Ko gre za mladoletne, je stvar jasna: gre za zlorabo, za kršitev zaupanja in položaja. Učitelj, ki izkoristi dijakinjo ali dijaka, ne sme več stopiti v razred.

A svet ni vedno črno-bel.

Poznam primer moškega, ki je bil v srednji šoli učenec svoje bodoče žene – učiteljice biologije. Med njima se praktično ni zgodilo nič, dokler se on ni znašel na univerzi. Ko je prišel od vojakov, sta se s srednješolsko učiteljico poročila. Skupaj sta že več kot 50 let.

Včasih se zgodijo tudi zgodbe, ki so vse prej kot romantične. Kot tista, ki jo je opisal Alan Stutzer: bil je mlad fant, vanj se je zaljubila učiteljica matematike. Na začetku se mu je zdelo vznemirljivo, potem pa so se prijatelji obrnili stran, doma so se začeli prepiri, učiteljičin mož mu je grozil. Ko jo je poskušal zapustiti, ga je izsiljevala s samomorom.

Ljubezen, ki bi morala biti nekaj najlepšega, ga je skoraj uničila.

V ozadju takih zgodb ni vedno »norost«, kot rada reče Mica. Pogosto gre za čustveno praznino, osamljenost, pomanjkanje smisla. Ljudje smo bitja, ki ne morejo živeti samo od čustvene praznine.

Ko doma ni več pogovora, ni več dotika in ni več spoštovanja, se začne iskanje drugje.

Tudi učiteljica je najprej človek, šele potem pedagog. In človek, ki se počuti sam, zna narediti marsikaj...

Morda bi bilo res zdravo, da bi se o ljubezni več pogovarjali. Pa o drugih čustvih tudi. Da o medsebojnih odnosih ne govorim.

Pravijo, da je v naših odnosih preveč rutine.

In kjer vlada rutina, ljubezen hitro najde pot drugam.