A SMO KOT SKALE, A SMO KOT PIŠKOTKI?

 

Gnetljiv material za ''kanon futr''

Ko se ozrem na svoje življenje in na dogajanje okoli sebe, se večkrat vprašam: zakaj smo kristjani tako gnetljiv material? Zakaj se ravno mi, ki naj bi izhajali iz močne vere, iz tisočletnih izkušenj preživetja, znova in znova pustimo pohoditi? Zakaj nas še vedno spremlja občutek, da je ponižnost vrlina, čeprav je velikokrat samo drugo ime za klečeplazenje?

V Svetem pismu piše: »Če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.« Besede, ki bi morale nositi globlji, duhovni pomen, se prepogosto jemljejo dobesedno.

S pomočjo teh besed tudi sama inštitucija kristjana sili v molk, v umik, v lažno skromnost. Žal je rezultat takega razumevanja ta, da nas tisti drugi brez težav premikajo kot figure na šahovnici, mi pa to mirno prenašamo, ker so nam tako ukazali, ne da bi se uprli in rekli: »Dovolj je.«

Resnično ponižen človek ni tisti, ki se plazi pred drugimi, ki so na videz močnejši, oziroma, ki predstavljajo nekakšno nevidno ali vidno Oblast.

Resnično ponižen je tisti, ki zna sprejeti resnico o sebi. Ponižen je, ker ve, da ni popoln. Toda ponižnost ni isto kot pasivnost in klečeplazenje in upogibanje hrbta! Na žalost se je skozi stoletja v krščanski zavesti oblikoval vzorec, da je prav ponižnost - povezana z molkom, pa naj bo situacija, sredi katere se znajdemo, še tako krivična, naša vrlina.

Pogled na kristjane, ki danes v cerkvi klečijo in molijo, na volišču pa potem glasujejo za politike, ki jih neposredno zatirajo, jim jemljejo pravice, smešijo simbole in jih obravnavajo kot drugorazredne državljane, je vsakdanji in zelo običajen.

Kako je to mogoče?

Strah pred "kaj bodo rekli"?!?

Globoko zakoreninjena slovenska lastnost je bojazen pred tem, kaj bodo rekli sosedje, prijatelji, oblastniki. V cerkvenem vrhu je, tako kaže, ta strah še posebej izrazit. Kadar pride do konflikta z oblastjo, cerkev praviloma popusti.

Ne zato, ker bi menila, da oblast ravna prav, temveč zato, da ne bi prišlo do še hujšega spora, do še bolj drastičnega rezanja pravic kristjanom.

In smo spet pri dobesednem razumevanju Svetega pisma: rajši nastavimo še drugo lice, kot da bi se postavili zase! Sramota!

To ni več ponižnost. To je strahopetnost. To je teptanje odgovornosti, ki jo imajo dostojanstveniki tudi do vernikov, ki pričakujejo, da bo cerkev stala pokončno in se zavzemala za tisto, kar je prav!

Nedeljski kristjani

Ob nedeljah hodijo k maši, sodelujejo pri obredih, pokažejo se v prvi vrsti, voščijo za Božič, gredo za procesijami.

Ko pa pride ponedeljek, se hitro umaknejo na varno, ko slišijo nadrejenega, da sramoti in žali njihovo vero. Ko so volitve, oportuno volijo tiste, ki celo v predvolilnih kampanjah napadajo ''njihovo'' cerkev.

Je takšna razklanost posledica tega, da kristjan sam sebe ne dojema kot pokončnega in suverenega človeka, temveč kot nekoga, ki se mora vedno znova uklanjati?!

Če bi bila vera dovolj močna, dovolj res vtkana v življenje, bi kristjan znal reči: »Ne, tega ne bom naredil, ker ni prav.« »Ne, to ni v redu, ker je skregano z mojimi moralnimi načeli.«

Zgodovinski vzorci

Seveda ima ta drža tudi zgodovinske korenine. Slovenci smo stoletja živeli pod tujimi oblastniki. Avstrijci, Nemci, Italijani, Srbi – vedno je bil nekdo nad nami.

Cerkev je bila pogosto edina institucija, ki je ljudem dajala vsaj nekaj opore. A hkrati se je taista Cerkev ''navadila'', da je preživetje omogočeno le z uklanjanjem, s tihim sodelovanjem, s kimanjem, z ''biti zadovoljen z drobtinicami''. Ta vzorec se prenaša iz roda v rod vse do današnjih dni!

Zato se verniki dandanašnji pogosto znajdejo med dvema mlinskima kamnoma: želijo, da bi imela cerkev bolj pokončno hrbtenico, a se zaradi klečeplaznosti, ki jo imajo v genih, hkrati bojijo stopiti iz sence.

Gnetljiv material

Kaj to pomeni? To pomeni, da nas lahko oblikujejo po svojih željah. Da nas lahko uporabljajo za ''kanon futr''. Ne nazadnje:_ koliko jih sedi v parlamentu, ki se imajo za kristjane, v resnici so pa le predpražniki, voljni požreti vsak piškotek, ki jim ga vržejo!

Sram me je, da smo tiho tudi ob v nebo vpijočih krivicah, ki se nam godijo pod to vlado!

Zelo me je sram! Ne, ne bo nam Bog pomagal, ne bo! Tudi on raje gleda stran, kot pa da bi ponudil roko klečeplaznežem, kakršni smo!

Vera, če bi bila iskrena in močna, bi morala biti nasprotje gnetljivosti. Vera bi morala dajati moč. Najmočnejši ljudje v zgodovini niso bili tisti, ki so klečali pred oblastniki, temveč tisti, ki so rekli: »Tega ne bom naredil, ker verjamem, da delate narobe, jaz pa želim delati le tako, kot je prav!«

Potrebujemo pokončne kristjane

Danes slovenski prostor ne potrebuje klečeplazcev, molčečnežev, tistih, ki se skrivajo v mišjih luknjah! Potrebuje pokončne kristjane. Take, ki bodo znali povedati, da vera ni nekaj, kar se zapre med štiri cerkvene stene, ampak nekaj, kar živi predvsem v vsakdanjem življenju.

Potrebuje kristjana, ki bo znal reči »ne« oblasti, kadar ta krši človekovo dostojanstvo. Pravi kristjan ne bo nikoli volil tistih, ki mu jemljejo pravico do svobodnega izražanja vere. In tak kristjan se ne bo bal telefonskega klica preko ''rdečega telefona'', ker bo vedel, da mu je vera dala notranjo moč, da bo lahko z njeno pomočjo premagoval ovire!

Pa veste, kaj je najhuje?

Najhuje je to, da smo svojo prekleto pasivnost normalizirali. Če se cerkev ukloni, če verniki tiho kimajo, če se politika norčuje iz nas in naših svetih simbolov, mi pa zgolj ponižno zamrmramo, »saj bo že bolje«, potem smo soodgovorni.

Pasivnost pomeni, da – rečeno v prispodobi- držimo žakelj vsem nečednostim, ki smo jim v tej državi priča!

Resnična vera ni nevidna. Resnična vera je dejanje. Je pokončna drža. Je pripravljenost, da poveš resnico, četudi te zaradi nje ne bodo imeli radi. Četudi ti ne bodo vrgli piškotka ali drobtinice s svoje bogato založene mize.

Kristjan, ki samo nastavlja drugo lice, je v resnici velika žrtev. Kristjan, ki zna stati pokonci, pa je njeno nasprotje! Je Petrova skala, ki jo, če ne prej ali potem, omenjamo 29. junija v pridigi, žal pa misel nanjo v trenutku, ko je pridige konec, pozabimo.

Pa ne bi smeli. To ''skalo'', ki bi nam morala dajati moč in trdnost, bi morali imeli kar naprej pred očmi.

Še povabilo na tole stran:

https://jutri-2052.blogspot.com/