Denar – sveta vladar?

MM

 




Denar – sveta vladar?

Pravijo, da ima vsak človek svojo ceno. Pa to res drži?
Zanimivo je tudi vprašanje, ki si ga ob tem postavljamo: zakaj ima denar tako moč nad ljudmi?
Z denarjem si lahko kupimo marsikaj: hrano, obleko, streho nad glavo, celo zdravje, če si lahko privoščimo boljšo oskrbo ali zdravljenje v tujini.
Denar pomeni varnost. Neodvisnost. Občutek, da lahko rečeš »ne«nečemu, kar ti ni všeč, in da nisi prisiljen kimati neumnostim, samo zato, da obdržiš službo.
Težava nastane, ko denar postane edino merilo vrednosti, edino merilo na novo pridobljenih ''vrednot'', ki nam krojijo življenje.
Ko človeka ne ocenjujemo več po tem, kdo je, temveč po tem, koliko ima, smo se znašli na napačni strani ceste, po kateri hodimo skozi življenje.
Znajdemo se v svetu, kjer si nekateri domišljajo, da jim pripada vedno več, več in še več. Če ne gre drugače, so prepričani, da lahko vse kupijo. Tudi človeka. Ljubezen. Spoštovanje. Tudi poštenost.
To, da naj bi imel vsak človek svojo ceno, je, vsaj meni, odvratna in zoprna misel. Ni pa iz trte izvita.
Resnica je, da mnogi prehitro in prelahko podležejo skušnjavi. Če ne gre za kupček denarja, gre pa za uslugo, za napredovanje, za stanovanje, za vikend na morju. Veliko ljudi ne proda sebe naenkrat, ampak se prodajajo po koščkih. Nekoč so tudi rekli, da se z ''ritjo'' daleč pride.
Tu in tam malo pokimaš, malo pogledaš stran, malo molčiš. In potem se – tik pred smrtjo - čudiš, kako je mogoče, da si tako globoko padel in tako nepopravljivo ''zašel''.
Denar sam po sebi ni hudoben, ni zloben, nič hudega noče. Je le sredstvo, ki so si ga iz čisto življenjskih potreb izmislili naši predniki.
Problem je, da je postal - med drugim - tudi nekakšno mašilo, s katerim mašimo praznine bodisi v srcu, v samopodobi, v medsebojnih odnosih.
Nismo več zadovoljni s tem, kar imamo, grebemo si za več in več. Tudi preko ''trupel'', kot radi rečemo.
Je pa tudi res, da se vsega ne da kupiti. Recimo spoštovanja. Tega si moramo krepko zaslužiti. Ne da se kupiti ljubezni. Ta je- ali je pa ni. Tudi ''mirna vest'', s katero zvečer ležemo v posteljo, nima cene.
Prav tako nima cene notranje zadovoljstvo, ki ga prinese pošteno življenje.
Morda je čas, da si namesto »denar je sveta vladar« rečemo: »Kdor ima čisto vest, ima največje bogastvo.«
PS tole pisanje lahko preberete vsi, namenjeno pa je tistim, ki pravijo, da mojih knjig ne bodo brali, ker nisem ''takšna, kot bi oni želeli''.
Veste, veliko jih je takšnih, ki svoje ''vesti'' še niso prodali in moje knjige bodo prej ali slej kupili, če jih že niso.
Drži- res nisem ''takšna'', sem zelo samosvoja, in – zelo težko bi me kupili. Razen morda, če bi šlo za življenja bližnjih, potem pa tudi jaz zase ne bi dala roke v ogenj.😍

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »