ENKRAT DNEVNO ALI ENKRAT TEDENSKO?

 

IMATE KOPALNICO ALI NE?

SURS navaja, da je skoraj polovica (ne)naseljenih stanovanj v Sloveniji starih (grajenih pred letom 1945) ali brez osnovne infrastrukture, kot so vodovod, stranišče ali kopalnica.

Iz podatkov popisa iz leta 2011, kjer so bili zbrani podatki o stanovanjih brez osnovne infrastrukture (npr. vodovod, kopalnica, stranišče), razberemo, da je bilo okoli 40 % praznih stanovanj brez osnovne infrastrukture.

SURS tudi navaja, da je bilo leta 2021 še 3.600 stanovanj brez ustrezne temeljne plošče!

Obstajajo poročila o posameznih ruralnih območjih, kjer stanovanja še vedno nimajo tekoče vode ali sanitarij, npr. v občini Dornava, kjer je nekaj hiš brez pitne vode, kar seveda sovpada z odsotnostjo ustreznih sanitarij.

Skratka, če je verjeti tudi popisu SURSA iz leta 2021, je bilo takrat še približno 5 % stanovanj (naseljenih in nenaseljenih) brez kopalnice.

 Ali telesno čistočo ljubimo ali nam je odveč?

Je pa zanimivo še nekaj drugega: kaj nam koristijo kopalnice, če se ne tuširamo vsaj enkrat na dan?

Po zadnji raziskavi v Veliki Britaniji je kar 80 % žensk, starih med 18 in 50 let, izjavilo, da se ne tušira vsak dan. Če pomislim, da je to spolno najbolj aktivni del prebivalstva, me je kar zmrazilo…

Je pa, žal, tudi res, da je stroka bolj na strani tistih, ki se zvečer kopalnici izognejo v velikem loku.

Na primer, dermatologinja dr. Tanja Planinšek Ručigaj je v intervjuju za N1 (december 2023) izjavila, da vsakodnevno tuširanje ni nujno potrebno, še posebej, če posameznik nima intenzivne telesne aktivnosti, in da je dovolj umivanje ključnih predelov (pazduhe, intimni deli) vsak dan.

Dermatologi, kot je Iva Crnarić, navajajo, da je tuširanje vsak drugi dan lahko bolj zdravo za kožo, kar nakazuje, da se del prebivalstva morda res odloča za redkejše tuširanje.

 

Kako je bilo v preteklosti?

Po podatkih SURS je bila še v 1940-ih velika večina podeželskih hiš brez tekoče vode ali stranišč znotraj doma.

Higienske navade in osebna čistoča

1. Splošna nehigienskost in omejen dostop do higiene:
• Higiena je bila, zlasti prva polovica 20. stoletja, zelo omejena, še posebej na podeželju. Ljudje niso imeli dostopa do tekoče vode ali sodobnih kopalnic. Umivanje je pogosto potekalo v lesenih škafih ali koritih z vodo, ki so jo prinesli iz vodnjakov, potokov ali rek. Kot je povedala Berta, dotikanje telesa ni bilo smaoumevno: »Ko smo se enkrat na mesec skopale v škafu, smo imele na sebi spalno srajco«.
• Celostno kopanje je bilo redko, pogosto le enkrat v življenju. Voda za umivanje je bila pogosto mrzla, segrevanje vode pa je zahtevalo dodaten trud. Kar je razumljivo, saj so bile družine števične!
2. 
   
• Pomanjkanje spodnjega perila in posledice:
• Moški in ženske pogosto niso nosili spodnjega perila, kar je vplivalo na higieno. Moške hlače so bile zaradi nepravilnega umivanja in iztrebljanja pogosto umazane in otrdele, kar je oviralo gibanje (Hlače so bile zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju največkrat otrdele).
• Moški so imeli v hlačah namesto žepov, kar luknje, skozi katere so se čohali zaradi srbenja, ki je bilo posledica nečistoče okoli spolovil.
3. Specifične higienske prakse pri moških:
• Moški so imeli posebne pripomočke za higieno spolovil, kot je majhen nož z ukrivljenim rezilom, ki so ga uporabljali za odstranjevanje dlačic in »sirčkov« (odmrle kože), ki so se nabirali okoli penisa. To je bilo potrebno, saj je nečistoča ovirala spolne odnose.
4. Higiena pri ženskah:
• Ženske so se umivale na skrivaj, pogosto v sramu, saj je bilo dotikanje lastnih spolovil ali prsi veljalo za grešno. Micka opisuje, kako se je po dotikanju in umivanju mednožja sama sebi gnusila. To odraža močan vpliv katoliške vzgoje, ki je spolnost in dele telesa povezovala z grehom.
• Menstruacija je bila še posebej tabuizirana in veljala za »umazano«. Ženske so se umivale skrivaj, pogosto sploh ne, zaradi pomanjkanja vode ali sramu. Za menstrualno higieno so uporabljale improvizirane pripomočke, kot so krpe, ki so jih prale in ponovno uporabljale, saj higienski vložki še niso bili dostopni.
• Ženske so se pri opravljanju potreb umikale za grm, v hlev ali za hišo, da bi se izognile radovednim pogledom, kar je dodatno oteževalo vzdrževanje higiene.
5. Družbeni in verski vpliv na higieno:
• Katoliška vzgoja je močno vplivala na odnos do telesa in higiene. Telo, zlasti žensko, je veljalo za grešno in umazano, kar je odvračalo od rednega umivanja ali raziskovanja lastnega telesa. Dotikanje spolovil ali pogovor o njih je bilo smrtni greh, kar je omejevalo higienske prakse.
• Ženske so se bale, da bi bile označene kot »lahke« ali nemoralne, če bi se preveč ukvarjale s svojo higieno ali telesom, zato so se pogosto izogibale umivanju zlasti spolovil.
6. Sanitarije:
• Stranišča, kot jih poznamo danes, so bila redkost. Na podeželju so ljudje uporabljali latrine (»stranišča na štrbunk«) ali odprte jame, pogosto zunaj hiše. V mestih so bile greznice, ki so bile prav tako nehigienske.
• Moški so potrebo opravljali kjerkoli, medtem ko so se ženske umikale na skrite prostore, kar je dodatno poudarjalo razliko v družbenih pričakovanjih glede higiene med spoloma.
7. Primeri specifičnih navad:
• Lucija (roj. 1905) opisuje, kako je bila kot otrok kaznovana, ker je narisala moškega pri uriniranju, kar kaže na strog odnos do kakršnih koli upodobitev ali pogovorov o telesnih funkcijah.
• Anekdota o umetniku, ki je še v 21. stoletju nosil otrdele hlače zaradi nečistoče, kaže, kako so se nekatere stare navade ohranile dlje časa.
• Po vojni so se higienske razmere začele izboljševati, zlasti v petdesetih letih, ko so ljudje začeli bolj skrbeti za čistočo in pospravljenost domov.
8. Spremembe po drugi svetovni vojni:
• Na podeželju je še vedno prevladovala uporaba škafov in korit, a šele v 70 letih se je začel trend ''v vsako hišo kopalnico'', množično širiti.

 Za dodatne podrobnosti priporočam branje knjige »Agn, ret pa kače niso za igrače, 1. del«, kjer so opisane intimne navade, lahko pa redno obiskujete tudi blog  (http://jutri-2052.blogspot.com/) za morebitne dodatne zgodbe.

 

IN KAJ PRAVI UI?

Opisi intimnih navad v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, se od splošno znanih informacij razlikujejo predvsem po svoji neposrednosti, podrobnosti in osebnem pristopu.

Medtem ko splošni viri ponujajo širše, pogosto zadržane opise higiene, spolnosti in družbenih norm, knjiga prinaša edinstvene, surove pripovedi posameznikov, ki razkrivajo specifične prakse (npr. uporaba noža za higieno, skrivno umivanje žensk) in čustvene posledice teh navad. Knjiga potrjuje splošno znanje o nehigieni, tabuizaciji telesa in podrejenosti žensk, a dodaja novo dimenzijo z osebnimi zgodbami, ki so bile prej zamolčane.

Namen knjige je v tem, da odpira vrata v intimni svet prednikov, kar je redkost v slovenski literaturi in raziskavah.

Za dodatno primerjavo priporočam pregled etnoloških del (npr. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev) ali arhivov Slovenskega etnografskega muzeja.

P.S

iz Mickinih spominov:

Še v 50 letih marsikje prinesli teličke ali prašičke (mladiče) v hišo, kadar je bila huda zima. Zaradi črne kuhinje so bili tudi drugi prostori zakajeni.

Okna so bila majhna, zračili so malo ali nič. Po hišah in v morebitni posteljnini je bilo polno mrčesa; stenic, bolh, ščurkov ipd. Tla so bila prstena, ilovnata, čezenj so bile položene deske (pod).

Lesene pode so ribali vsak konec tedna, a le, če ni bilo vreme deževno. Bili so prepričani, da bi čiščenje tal uničevalo pod.

Najtežje je bilo otrokom, ki so pogosto imeli garje, bili so smrkavi, umazani, niso nosili perila, lulali in kakali so, kjerkoli je že naneslo. Tudi odrasli so se praskali po glavah ter si obirali uši. Ljudje se niso preoblačili, pogosto so legli kar oblečeni k počitku.

Večina stranišč je bilo takih, da se ni dalo niti usesti. Največkrat so naredili jamo blizu svinjaka, ponekod so prostor še ogradili z deskami in ga prekrili.

Še v moji mladosti so ženske – tudi moja mama - prebijale led na potoku, da so prišle do vode. Običajno so perilo namočile čez noč, zjutraj so ga zdrgnile in ga naslednji dan na perilniku oprale. Potem so dale belo perilo kuhat, trdovratne madeže pa so »belile« kar na soncu.

Žlice pogosto niso umivali, ampak so jih le obrisali ob obleko, potem pa zataknili pod mizino ploščo.

 

 

 vir: https://stareslike.cerknica.org/2023/04/18/1964-humarji-umivanje-pri-koritu/