KAKO OBELEŽEVATI DAN SPOMINA?

MM

 




Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov:

Ali:
Kako praznovati v senci zgodovine?
Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, ki ga obeležujemo 23. avgusta, je namenjen tudi razmišljanju o grozotah, ki so jih povzročili nacizem, fašizem in komunizem.
V Sloveniji, kjer se preteklost še vedno prepleta s sedanjostjo, pa ta dan sproža številna vprašanja z grenkim priokusom.
Kako naj Slovenci praznujemo dan, ki opozarja na zločine totalitarizmov, ko so posledice enega od njih – komunizma – še vedno vidne tako v družbi, politični eliti in celo preko spomenikov, ki že 80 let poveličujejo nekdanje krvnike?
Po drugi svetovni vojni je Slovenija doživela enega najtemnejših trenutkov svoje zgodovine. Povojni poboji, ki jih nekateri označujejo za genocid, so terjali na desettisoče življenj.
Politični nasprotniki – med njimi so tudi otroci - , domobranci, civilisti in celo tisti, ki so zgolj stali na napačni strani, so bili množično likvidirani.
Huda jama, Kočevski rog in druga morišča so postali simboli zločinov, ki jih je zagrešila zmagovita stran pod vodstvom komunistov.
Vsi so vedeli za njihova dejanja, tudi za imena, a kljub temu so akterji zločinskih dejanj – ali tisti, ki so izdajali ukaze –ostali nekaznovani, nekateri celo poveličevani vse do današnjih dni skozi šolske učne procese.
Spomeniki, ulice in trgi, poimenovani po njih, še vedno stojijo, kar mnoge Slovence boli in razdvaja, drugim je za to vseeno, saj so jih naučili, da grozote pač udobno pometajo pod preprogo.
Levičarska ideologija, ki, priznamo ali ne, izhaja iz komunistične dediščine, še naprej krojila zdravstvo, šolstvo, medije in politiko. Z grozljivo razdiralno močno zadnje tri leta ''seka'' predvsem po zdravstvu.
Kako torej praznovati dan, ki kliče po bridkih spominih, če se zdi, da se rane preteklosti niso zacelile? Sploh zadnje čase, ko je svoboda govora ponovno na udaru.
Praznovanje Evropskega dne spomina na žrtve totalitarnih režimov bi moralo biti priložnost za iskren pogled v ogledalo.
Namesto bolečih političnih obračunavanj bi morali Slovenci uporabiti ta dan za dialog.
Prvi korak pa je priznanje zločinov – in to brez olepševanja in skrivanja.
Poboji po vojni niso bili zgolj "obračun z izdajalci", temveč sistematično nasilje, ki je pustilo trajne posledice.
Drugi korak je odprava simbolov, ki poveličujejo storilce.
Spomeniki, ki slavijo tiste, ki so ukazovali ali izvajali zločine, ne sodijo v državo, ki se ima za demokratično.
A to ne pomeni brisanja zgodovine – nasprotno, potrebujemo več resnice, ne manj!!!
Muzeji, učbeniki in javne razprave bi morali jasno prikazati vse plati totalitarizmov, brez izjem.
Tretji korak je depolitizacija spomina. Čas bi bil, da se odpovemo selektivnemu zgodovinskemu pripovedovalstvu.
To pomeni, da moramo obsoditi tako zločine nacizma kot komunizma, brez "vendar" in brez opravičevanj.
Slovenija danes res živi v nekakšni "kloaki" razdeljenosti, kjer preteklost bremeni sedanjost.
Boleče se zavedam, da resnica od nas zahteva pogum, da se soočimo z njo, ker le tako ne bomo več ujetniki ideologij, ki nas že 80 + let držijo za vrat.
Avtorja fotografije Teharje:
Gregor Kobilica, Srečko Štajnbaher

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »