MOŠKI V KRILU

 

Moški v krilu

V zgodovini je kar nekaj znanih primerov, ko so ženske, pogosto matere, žene ali ljubice vladarjev, iz ozadja močno vplivale na politične odločitve ali celo dejansko vladale preko teh, ki so bili formalno na oblasti.

Katerina Medičejska (Francija, 16. stoletje), mati treh francoskih kraljev (Franca II., Karla IX. in Henrika III.), je imela ogromen vpliv na francosko politiko v času verskih vojn med katoličani in hugenoti. Po smrti svojega moža, kralja Henrika II., je kot regentka in kasneje kot svetovalka svojih sinov obvladovala dvor. Sprejemala je ključne politične odločitve, menda je imela prste vmes tudi na pokolu, imenovanem šentjernejsko noč (1572).

Kösem Sultan (Osmansko cesarstvo, 17. stoletje), mati sultana Murada IV. in Ibrahima I., je bila ena najvplivnejših žensk v osmanski zgodovini. Po smrti svojega moža, sultana Ahmeda I., je kot regentka in Valide Sultan (kraljica mati) obvladovala politiko harema in cesarstva.

Kösem je svoje sinove vzgajala v haremu, kjer je imela nadzor nad njihovim izobraževanjem in okoljem, kar ji je omogočilo, da je ohranjala oblast tudi po njihovem vzponu na prestol.

Celo Marija Terezija je skrbno usmerjala Jožefa, tudi ko je bil že sovladar, in mu vsiljevala svoje poglede na politiko, vero in upravljanje monarhije. Njen vpliv je bil včasih prikrit, a ključen. Znano je, da ga je vzgajala z močnim občutkom dolžnosti do monarhije, kar je omogočilo, da je ohranjala vpliv tudi, ko je formalno vladal on.

Cixi (Dinastija Qing, Kitajska, 19.–20. stoletje)Okoliščine je bila mati cesarja Tongzhija in teta cesarja Guangxuja. Po smrti svojega moža, cesarja Xianfenga, je prevzela nadzor nad dvorom in dejansko vladala Kitajski skoraj pol stoletja.Znana je po tem, da je zatrla reforme Guangxuja (t.i. Sto dnevna reforma).

Teodora (Bizantinsko cesarstvo, 6. stoletje), žena cesarja Justinijana I., je imela ogromen vpliv na bizantinsko politiko, čeprav ni bila mati vladarja. Vendar pa je primer njenega vpliva na Justinijana, ki ga je "poženščila" v smislu krepitve njegove oblasti, pomemben.

Se je moška ''hrbtenica'' do danes že (skoraj) izgubila?

V sodobni Sloveniji se pogosto sliši beseda "poženščenost", ki jo nekateri uporabljajo, ko se posmehujejo moškim, ki si upajo izstopiti iz tradicionalnih vlog.

Pa vas vprašam: pa je res poženščenost to, če moški kuha večerjo ali prevzame polovico družinskih obveznosti? Ne, ni! To je enakopravnost – znak napredka, ki so si ga tako moški kot ženske izborili po ''padcu patriarhata'' in ga je vredno pozdraviti.

Oče, ki pomaga otrokom pri domačih nalogah, medtem ko se mama za računalnikom pripravlja na pomemben sestanek, ni "poženščen".

To je moški, ki razume, da družina deluje le, če vsak član nekaj prispeva. Podatki kažejo, da v Sloveniji že več kot 60 % očetov redno sodeluje pri vzgoji otrok (vir: SURS, 2025), kar je korak k uravnoteženemu življenju znotraj družine.

Zaskrbljujoče je nekaj drugega: izguba avtonomije. Včasih se namreč zdi, kot da bi se moški miselno polenili, se zadovoljili s ''igračkami'', razmišljanje in odločanje pa tudi zato prepustili ženskam.

Je "beli moški" res postal lutka, ki je zaradi poženščenosti izgubil hrbtenico?

Koliko se njegov glas v sodobnem svetu sploh še sliši?

Koliko je danes moških že v srednjih letih, ki se držijo, simbolično rečeno, ''mame za krilo''?

Resno smo lahko zaskrbljeni, ko se ozremo na moške na vodilnih položajih.

Imamo občutek, da je, na primer, tudi naš predsednik prenesel upravljanje države na ramena svoje partnerke, kar je že sprožilo številne špekulacije o njegovi odločitveni moči in sposobnostih.

Poženščenost se boleče kaže v nezmožnosti samostojnega odločanja. Beg pred odgovornostjo ni rešitev. Žal pa ta ''beg'' v svet ''brez odgovornosti'', v svet, kjer bo ''mami vse naredila namesto tebe'', spremljamo malodane na vsakem koraku.

Tudi Luka Debeljak je pred kratkim vzbudil burne reakcije, ko je hotel učiti mlade kristjane rokovanja z orožjem za samoobrambo. Zakaj je bila poženščena družba tako proti?

Debeljaka so označili za skrajneža, čeprav je poudaril, da gre za učenje samoobrambe, ne nasilja. Družba, ki je v preteklosti ravnala po svetopisemskih besedah ''če te udarijo po levem licu, nastavi še desnega'', je, žal, vsaka propadla.

Če moški v ključnih trenutkih ni zmožen sprejeti odločitve brez soglasja partnerke, potem je to že odvisnost, pogojena tudi s prelaganjem bremen na njena ramena.

Moški bi moral biti vrednota – uravnotežena, samozavestna in močna opora.

Takšna, ki lahko v vsakem trenutku sprejema odločitve in hkrati ponudi ramo bližnjemu, ko jo ta potrebuje.