SE MORAMO BATI DRUG DRUGEGA?

MM

 



SE MORAMO BATI DRUG DRUGEGA?

Nekoč so rekli: »Pijan govori, kar trezen razmišlja.« Danes pa bi lahko dodali: »Kar Janez v realnosti razmišlja, to anonimno na družabnih omrežjih napiše.«
Mar drži, da se v trenutku, ko se prst dotakne tipkovnice, pri marsikom zablokira razum, izbruhne pa bruh iz človekove notranjosti, ki je pogosto polna grenkobe, zavisti, jeze in prezira?

Anonimni komentarji so postali ventil za frustracije. Tisto, kar se je nekoč slišalo po zakotnih, umazanih krčmah, zdaj bruha po Facebooku, X-u, TikToku, pod članki, blogi, posnetki. Nihče ni več varen. Vsak, ki mičkeno izstopa, postane tarča.
Zakaj?

Najprej: ker lahko. Ker tehnologija omogoča, da si vsakdo, ki ima pet minut časa in je vsaj približno pismen, ustvari profil. Lažen ali pravi,– ni važno. Omogoča nam lažno varnost, lažno zavetje med domačimi stenami! Mnogo jih je, ki sploh ne pomislijo, da njihovo pisanje, njihove všečke spremlja vsak, ki hoče!

Prav ta navidezna varnost (omamljenost z alkoholom po starem) je tista, ki sproži poplavo nestrpnosti.

Ljudje ne znajo več komunicirati v živo. Živimo v času, ko je že navaden pogovor z nekom, ki razmišlja drugače, postal skoraj nemogoč.

Drugi razlog, da je v nas toliko zlobe in zla, tiči v dejstvu, da smo bili stoletja primorani molčati. Saj veste: Molk je zlato! Pregovor, ki je bil grozljiva in zelo napačna svetinja za mnoge rodove.

Molčali smo, ko so bili kot otroci tepeni. Molčijo pretepene ženske. Molčimo, ko se politiki norčujejo iz njih.

Četudi nam je zadnjih 34. letih končno “dovoljeno” govoriti, tega ne počnemo. Še zmeraj raje v anonimnosti ali v pijanosti sproščamo potlačeno jezo. Žal ne na pravi način, ampak z žaljenjem, blatenjem in posploševanjem.

V komentarjih pod članki beremo: “Kure naj gredo raje domov kuhat!” “Če nisi za nas, si proti nam. Fašisti!” “Kreteni, budale, izdajalci!” Komentatorji so prepričani, da imajo pravico to reči, ker živimo v svobodni državi.

Svoboda govora ni enako kot svoboda žaljenja.

Ko človek napiše, da bi moral nekdo »zgniti«, da je nekdo »debela krava«, ali da bi morali spet »odpreti kak Rov pod Teharjami«, to ni mnenje. To je besedni zločin nad človečnostjo.

Pa smo Slovenci tudi v resnici tako polni sovraštva? Ali pa se samo ne znamo drugače izražati?

Odgovor ni preprost. Smo majhni, zagrenjeni, mnogi ne prenesejo drugačnosti. Že sosedu, ki na vrtu zasadi drevesa, ki nam niso všeč, nekateri to zamerijo. Če pa si kdo upa izstopati – s svojim znanjem, mnenjem, življenjskim slogom –, je takoj sumljiv. Zdi se, kot da uspeh drugega samodejno pomeni naš neuspeh.

Sovraštvo ni zraslo čez noč. Tlelo je dolga desetletja. Vsakokratna oblast ga je po svoje usmerjala: najprej proti ''poražencem 2. sv. vojne'', nato proti “meščanom”, nato proti “farjem”, potem proti “bogatim” ali “uspešnim”, zdaj pa proti vsem, ki razmišljajo malo drugače.

Sovražnik se za tiste, ki ljubijo sovraštvo, vedno najde. In kjer se ustvarja umetni sovražnik, tam ima oblast mir.

Dodatno olje na ogenj prilivajo mediji. Namesto da bi pomirjali, izzivajo. Namesto da bi razlagali, posplošujejo.

Z neprimernimi naslovi pritegnejo klike, a ne v želji po resnici, temveč v želji po klikih ali v želji, da ustrežejo svojim ''naročnikom''.

Ne moremo si zatiskati oči: da je tako, kot je, je kriva tudi ideologija. Nekateri bodo pljuvali po določenih posameznikih samo zato, ker je dotični izjavil kaj proti njihovemu političnemu voditelju.

Eni pljuvajo, drugi se branijo.
Vmes pa umirajo vrednote.


Ključno vprašanje, ki se nam izriše, je: se moramo zdaj že bati drug drugega?


Na žalost – da. Vse več ljudi mi pove, da se bojijo povedati, kaj mislijo. Da si ne upajo več oglašati. Da jih je strah, kaj bodo rekli čisti neznanci, sosedje, prijatelji, otroci. Da si ne upajo več objavljati svojih misli, ker jih bo nek anonimnež strgal v komentarjih.

Kultura dialoga je, žal, izginila. Nadomestila jo je kultura strahu.
Ampak dokler bomo tiho, bo zmagovalo sovraštvo, ki ga ni malo. Če ne verjamete, ne berete ''Kronike'' v medijih.
Po moje je najbolj pametno, da ne odgovarjamo z enakim tonom. Da ne vračajmo pljunkov s pestmi.

Na noben način ne smemo molčati. Ne umikajmo se iz javnega prostora. Kajti če bodo tam ostali samo tisti, ki sovražijo, bo sovraštvo postalo slovenska zacementirana norma (vrednota).
Vsi smo odgovorni za to, kam peljejo poti naše prihodnosti. Vsak pozitivni komentar šteje. Vsaka objava ima vpliv, morda ne na nasilneže, na tiste, ki v srcu nosijo dobro, pa!

Vsak zapis pusti sled. Ne pozabite tega, sploh če uživate v pljuvanju!

Obiščite še blog:
+

++
fotke so- ta in večino ostalih- z brezplačne strani, kjer je okoli 1,980,822 Free images: https://pixabay.com/images/search/?order=ec

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »