Še vedno imamo srce

MM

 


Še vedno imamo srce

Včasih imam občutek, da izginjajo. Dobri ljudje, mislim. V poplavi slabih novic, škodoželjnosti, zavisti in medsebojnega obračunavanja se zdi,  da smo postali trši, hladnejši, bolj zagrenjeni, bolj cinični. Kar je razumljivo, saj s pritlehnostjo skoraj nikomur od nas ni prizaneseno.

Pa vendar – ko prisluhnemo zgodbam iz vsakdanjega življenja, ugotovimo, da še nismo čisto izgubili tistega, kar nas ''dela'' ljudi. Še so takšni med nami!

Poznam starejšega moža, ki že peto leto skrbi za svojega soseda, vrstnika iz mladosti, ki mu je kap ''vzela'' govor, pa tudi giblje se bolj težko. Njegovi sorodniki se redko oglasijo. Menda bo nepremičnina pripadla nečaku, ki se ob 1. novembru pripelje na grobove, in odide še hitreje, kot je prišel. Pa mu vseeno vsak dan skuha juho, mu pomaga, da si zamenja plenice, ga pelje na svež zrak. Brez pompa, brez hvaljenja, čeprav je tudi sam vdovec in mu ''ženska dela'' ne ležijo najbolje.

  ''Ker sva soseda,'' pravi. In to je zanj dovolj.

Pred časom sem spoznala gospo, upokojeno vzgojiteljico. Ima tri odrasle otroke, vsak s svojo družino. Redno jim kuha – in ne samo zanje. Včasih pride na obisk še sosedov mulc, ki ga mama, ki dela kot medicinska sestra v UKC, ne more ''hraniti'' na daljavo in ga imeti pod kontrolo.

Zelo me je ganila zgodba iz Zasavja, kjer so sodelavke v neki firmi, za mlado samohranilko, ki si ni mogla privoščiti vrtca, naredile poseben urnik. Ena je pazila otroka med dopoldansko, druga med popoldansko izmeno. Prinašale so ji tudi vrtnine, da je lažje preživela poletne mesece. Ta otrok je danes znan športnik, ki se svojim dobrotnicam ''zahvaljuje'' tudi z odličnimi športnimi rezultati.

V neki gimnaziji v Ljubljani so trije dijaki četrtega letnika skoraj vsak dan po pouku obiskovali svojega sošolca, ki je zbolel za rakom. Ko je oslabel, so mu nosili zapiske, z njim reševali naloge, mu pripovedovali šolske trače. To so delali s srcem, in niso poslušali profesorjev, ki so jim odkrito govorili, da bi morali bolj poskrbeti za lasten uspeh na maturi. A so vseeno vztrajali. Po njegovi smrti so zbrali denar za njegovo mamo.

Koliko je zgodb iz časa zadnjih poplav! Eni so sicer le obljubljali nebesa, drugi so prišli, zavihali rokave in pomagali ljudem v stiski! Prostovoljci se niso spraševali, ali bodo dobili dnevnice, malico so si največkrat plačali sami. Dobri ljudje so nudili prenočišča popolnim neznancem. Gasilci so ostali na terenu po več dni, so zato dobili plačilo? Pripovedovali so mi o najmanj dveh skupinah skavtov, ki so namesto na morje šli kidat blato.

Seveda pa ni vedno lepo. Včasih tisti, ki jim pomagamo, sploh ne znajo tega ceniti. Včasih te celo grdo gledajo, kot da jim ''dolguješ'' še več kot to... Takšne reči marsikoga odvrnejo od tega, da bi bil  dober do drugih.

Poznam žensko, ki je leta pomagala svoji sestri – varovala ji je otroke, posojala denar, ji nudila streho nad glavo, ko je doma razgrajal nasilni partner.  Ko je zbolela, je po tihem pričakovala vsaj kakšen obisk. Ni ga bilo. Ko sem nekoč to sestro poklicala in jo prosila, naj se ustavi v Domu, mi ji je zabrusila: “Pizda, pa kaj se v vsak drek vmešavaš?!'' In ugasnila telefon.

Redki so, če sploh kdo, ki bi pomagal zato, da bi mu na prsi pripenjali medalje. Pomagamo, ker vemo, da je tako prav. Malo pa tudi zato, ker verjamemo v rek:«Vse se vrača, vse se plača.''

Družba, v kateri se ljudje med sabo ne poznajo več, kjer nihče več ne potrka na vrata, kjer se vse meri v evrih in koristih, je nečloveška, brezosebna, polna osamljenosti in razmišljanj v stilu, kako ''lepo bi bilo, če bi kar umrl/a''.

 

Skratka, v zadnjih tednih, ko pomagam pisati knjigo o Jožetu, o tej medsebojni pomoči in nesebičnosti pogosto razmišljam.

Še to:

Če kdo potrebuje domačo meto, jo lahko pride k meni natrgat. Tudi kakšna kumara in bučka bi se našli. Sem in tja podarim knjige, če me kdo prosi in mi pove, da nima denarja, da bi plačal. Poskušam biti človek, če mi to uspe, ne vem, zmeraj verjetno ne. Menda zato ne, ker smo ljudje malo takšni in tudi malo drugačni.

💓





Če bi želeli prebrati še kakšne druge zgodbe, obiščite tale blog 




ali pa naročite knjige:

Ogenj, rit in kače niso za igrače (od 1. - 5. dela)

Ženske

Kje je otrok?

Mehko kot britev


ter otroški: Kuharske prismodarije

in

Abeceda iz Zakajčkove ulice


na  mail: jutri2052@gmail.com


Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »