smo to, kar danes počnemo, res - mi?

MM

 






ALI BI ANA FRANK BILA DANES V SLOVENIJI, KI PO SVOJEM OBNAŠANJU MOČNO SPOMINJA NA NEKE DRUGE ČASE, TIK PRED 2. SV. VOJNO, SPLOH ŠE VARNA?

V zadnjih letih se v Sloveniji, za katero pravijo turisti, da je sicer majhna, a slikovita, z navidezno idiličnim življenjem, pojavljajo skrb vzbujajoči vzorci, ki vzbujajo skrb zaradi vsesplošne družbene nestrpnosti, medijske ne-etike in kolektivne ne-morale.
Medijsko pribijanje na križ nekega domnevnega Izraelca v Posočju, še preden je bil obsojen – je le vrh ledene gore.
Če bi Ana Frank, mlado judovsko dekle, ki je postalo simbol trpljenja in upanja v času nacistične groze, živela danes v Sloveniji, bi bila varna? Bi ji kot družba ponudili zatočišče ali bi se obnašali kot drhal, ki vpije "Križaj ga!"?
To vprašanje ni le retorično, temveč odpira širši razmislek o tem, kako smo se v zadnjih treh letih podrhalili.
Ana Frank je živela v času, ko je nacistična Nemčija s propagando, dehumanizacijo in sistematičnim preganjanjem Judov ustvarila ozračje strahu in sovraštva. Ljudje so se bali izraziti solidarnost, saj so tvegali lastno varnost. Tisti, ki so Judom nudili zatočišče, so bili izjemni posamezniki, ki so tvegali vse, da bi ohranili svojo človečnost.
V Sloveniji danes, čeprav se razmere še zdaleč ne morejo primerjati s takratnimi grozotami, opažamo skrb vzbujajoče znake nestrpnosti, ki spominjajo na mehanizme, ki so nekoč omogočili vzpon totalitarizma.
Slovenski mediji pogosto hitijo z obsodbami, še preden so dejstva na mizi.
Če bi se Ana Frank danes znašla v Sloveniji, bi se soočila z družbo, ki ploska športnicam, ki se po zmagi niso rokovale z nasprotnicami zgolj zato, ker so bile iz Izraela. Antisemitizem, čeprav morda ne tako očiten kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vedno bolj bruha na površje.
Po eni strani imamo Slovence, ki so zgodovinsko pokazali solidarnost v težkih časih tudi v času balkanske vojne. Po drugi strani pa je kliki uspelo, da smo postali še bolj razdeljeni, polarizirani in pogosto nagnjeni k hitrim sodbam. Takšnim obsodbam, ki nam jih sugerirajo oni, ki izza ozadja prevzemajo kontrolo tudi nad našim mišljenjem in ravnanjem.
Socialna omrežja, ki so postala sodobni poligon za tiste, ki širijo sovraštvo do kogar koli, ki je njihovim ''plačnikom'' na poti, bi verjetno hitro našla razlog, da Ano označijo za "problematično".
Morda bi ji očitali njeno vero, morda bi jo povezali z geopolitičnimi konflikti, kot je izraelsko-palestinski, teoretično bi zadoščalo, če bi ji lahko podtaknili, da je ''janšistka''. Mediji bi zgodbo napihnili, komentarji na spletu pa bi jo hitro sprevrgli v sovražni govor, ki bi (namenoma) ušel izpod kontrole, ne nazadnje tudi slovenski mediji pogosto delujejo kot sodniki in rablji hkrati.
Slovenska država se danes rada ponaša s svojo demokratičnostjo, a v praksi, žal, vidimo, da so besede eno, dejanja pa nekaj povsem drugega.
Ana Frank bi – v najboljšem primeru, če bi imela srečo- v slovenskem mračnjaškem okolju tvegala, da bi njena zgodba postala medijska senzacija, njena identiteta pa bi bila zreducirana na klišeje in stereotipe.
Seveda ni vse črno-belo. Slovenija ima tudi (normalne), posameznike, ki še niso izgubili empatije, ki jih okolje, v katerem živimo, še ni zastrupilo.
Vprašanje je, kaj bi se, hipotetično rečeno, zgodilo, če bi se drhal lotila tudi njih?
Če želimo, da bi bila Ana Frank danes varna v Sloveniji, moramo kot družba aktivno delati na tem, da se ''prebudimo'', da vidimo, kako nas ščuvajo, kako državljane oblikujejo v ''uporabno orodje'', s katerim si klika ustvarja svoje cilje.
Žal je pa tudi res, da bi se morali tudi ''normalni državljani'' vprašati, ali bi bili pripravljeni tvegati svoje udobje, da bi zaščitili nekoga, kot je Ana Frank?
Ali pa bi raje gledali stran, kot je to storila večina v tridesetih letih prejšnjega stoletja? Odgovor na to vprašanje ni odvisen le od posameznikov, temveč od tega, kakšno družbo gradimo skupaj. Če želimo, da bi bila Slovenija varno zatočišče pa ne toliko za takšne, kot je Ana Frank, temveč za nas, ki tukaj živimo, , moramo začeti razčiščevati pri sebi in se resno spraševati, smo to, kar danes počnemo, res - mi?

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »