Jaz, mi in oni drugi

 

Aroganca moralne superiornosti

V naši družbi je vedno več posameznikov, aktivistov, itd., ki se postavljajo na piedestal in razglašajo: »Moje mnenje je edino pravilno. Moja resnica je moralno superiorna.« Čeprav se na prvi pogled zdi, da govorijo z nekakšno avtoriteto, se v resnici razgaljajo: razkrivajo svojo plitkost, pozicijo moči, egoizem in nesposobnost poslušanja.

Pogosto se takšni oglašajo tudi pod mojimi objavami ali pa jih kopirajo in se nad mojimi besedami nesramno izživljajo na svojih FB (in še kakšnih drugih) profilih. Naj na tem mestu jasno in glasno povem: z drugačnimi mnenji le redkokdaj polemiziram, ker stojim na stališču, da ima vsak človek pravico, da razmišlja po svoje in s tem tudi nosi posledice pravih ali napačnih odločitev. So to politične, življenjske ali kakšne druge, stvar trenutka. Ne posegam v njihova stališča, le komentatorjem, ki se spustijo na osebno raven ter pri tem nesramno žalijo, odrečem dobrodošlico.

Pa da nadaljujem:

S tistimi, ki svoje mnenje razglasijo za edino veljavno, je sila težko shajati. Ne zanimajo jih argumenti, ne zanimajo jih življenjske izkušnje drugih, ne zanima jih, da svet nikoli ni črno-bel. V njihovem svetu obstajata le dve kategoriji: oni, ki imajo prav, in vsi drugi, ki se motijo. Rečeno po slovensko: ''mi'' in fašisti.

Takšna drža ni le izraz moči, temveč tudi skrajnega napuha.

Moralna superiornost, zlasti, če jo podpirajo tudi t.i. ''centri moči'', je udoben ščit, žal pa ne traja večno. V slovenskem prostoru zadošča, da te nek Nekdo razglasi za bolj etičnega, bolj odgovornega, bolj »razgledanega« od drugih, pa lahko počneš, kar koli hočeš.

A v resnici, milo rečeno, ''jadranje'' na nekakšni minljivi ''slavi'', ki so ti jo omogočili že omenjeni centri moči, ni večno.

Je pa res, da ko enkrat rečeš: »Moje mnenje je nad tvojim,« se avtomatično zaprejo vrata dialoga. In ko se vrata zaprejo, ostane samo še monolog – v katerem si sam sebi največji občudovalec.

Rečeno po domače: stojiš pred ogledalom v kopalnici in se pogovarjaš sam s seboj.

Takšno obnašanje – pa naj gre za kar koli - ni samo nadležno, je nevarno, saj zgodovina beleži milijone mrtvih, milijone utišanih. Upam, da še niste pozabili?

Čeprav danes živimo v drugačnih časih, se logika oseb, ki se imajo za ''nadljudi'' ni bistveno spremenila. Še vedno lahko opazujemo, ne nazadnje tudi v Slo Parlamentu - kako se posamezniki ali skupine postavljajo nad druge in jim jemljejo pravico do razmišljanja, do dvoma, do drugačnega pogleda.

Aroganca ''nadljudi'' ni omejena samo na politiko in ideologijo. Prisotna je tudi v vsakdanjem življenju, kjer se zmeraj najde kdo, ki trdi, da vse ve bolje kot drugi. V podjetju, kjer šefova beseda velja za sveto, hitro izgubijo tla pod nogami. Na družbenih omrežjih, kjer se posamezniki razglašajo za nosilce absolutne resnice in brez sramu žalijo vse, ki mislijo drugače, imajo sicer lepo število ritoliznikov, ki jim zaradi lastnih koristi všečkajo, ne vedo pa, kaj se ritoliznikom mota po glavi.

Najbolj zahrbtna oblika obnašanja t. i.  ''nadljudi'' se skriva za lepimi besedami.

Na primer: »Mi vemo, kaj je dobro za vas,« ali: »Mi vas varujemo pred napačnimi mislimi in napačnimi odločitvami.«

Žal ima takšna ''skrb'' še en, zelo zahrbten in uničujoč podton: drugim ljudem nočejo dati priložnosti, da sami razmišljajo, sami odločajo, sami sprejemajo odgovornost.

Če mene vprašate, bi bilo zelo prav, da bi o svoji osebni odgovornosti začeli malo bolj razmišljati in ne, da jo jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Nekaj mojih namigov za vsakdanjo prakso, svoje pa si ustvarite sami:

Vsakič, ko opazimo, da naši takšni in drugačni prijatelji nekoga žalijo, se prej, preden pritisnemo všeček ali kako drugače strinjamo, vprašajmo, ali je takšno žaljenje na mestu? Ali je na mestu zmerjanje, poniževanje drugih, ali je na mestu ''gledanje zviška'' ali je na mestu zakoreninjeni občutek, da imam samo jaz prav?

Zadnje desetletje je imelo na porast ''nadljudi'' katastrofalen vpliv. 

Raziskave kažejo, da Slovenci beremo vse manj knjig, poglobljeno branje pa je pogosto zamenjalo hitro “preletavanje” besedil na družbenih omrežjih. Mladi (četudi imajo najvišjo formalno izobrazbo) danes več časa namenijo kratkim oblikam vsebin (TikTok, Instagram), kar vpliva na širino besednega zaklada in globino razumevanja. 

Generacije znajo obvladovati aplikacije in družbena omrežja, pogosto pa ne poznajo osnov medsebojnih odnosov, geografije, zgodovine ali literature. Vedno več je ljudi z diplomo, a vedno manj takšnih z osnovnim občutkom za ''širino''. Za povrh te, t.i. površne informacije, prevladujejo nad preverjenim znanjem.

Izjemno hitro krožijo tudi lažne novice in senzacionalizmi, kar ustvarja občutek, da ljudje “vse vedo”, čeprav pogosto ne razlikujejo med dejstvom in mnenjem. 

Zmanjšala se je tudi sposobnost argumentirane razprave. Pogosteje je prisotna agresivna retorika, obtoževanje, delitve, kot pa umirjena razprava, ki temelji na znanju in tudi na izkušnjah....

Skratka, to je moje mnenje. Razmislite in si ustvarite svojega. To je vse, kar si želim.

PS

obiščite pa tudi tole povezavo, lahko pa si naročite tudi kakšno od knjig:

 https://jutri-2052.blogspot.com/