KAKO STOPITI NA ISTE GRABLJE STO IN VEČKRAT

MM

 




UČENJE NA NAPAKAH ALI KAKO STOPITI NA ISTE GRABLJE STO IN VEČKRAT

Dragi bralci, ste imeli pri roki robčke, ko nas je Njegovo Veličanstvo znova pobožalo po duši s svojo modrostjo?
Na kongresu je izustilo stavek, ki bi ga lahko uokvirili, in obesili nad vsako pisarno v vesoljni Sloveniji: »Bodimo še mi en velik vrtec, ker vemo, da se moramo iz napak učiti.«
Ob tem mi je skoraj zastal dih – ne zato, ker bi bila izjava tako globoka, ampak ker sem se vprašala: ali smo res v vrtcu ali pa smo morda že na dnu jame, ki jo koplje grobar za še enega umrlega s kakšne čakalne liste v zdravstvu?
Poglejmo, kaj nam cenjeni gospod pravzaprav sporoča.
Vrtec, pravi.
Torej kraj, kjer se otroci učijo, padajo, jokajo, si delijo igrače (ali pa tudi ne) in če jih kdo narobe pogleda, hitro zlezejo v naročje vzgojiteljice, kjer tožarijo in se cmerijo.
No, če je politika vrtec, potem smo očitno še v skupini za najmlajše, kjer si igrače pulijo iz rok, lulajo v plenice, hrano pa odrivajo od sebe, ker so se doma prenažrli sladkarij.
Na kakšen umetelen način bi v ta direndaj lahko uvrstili floskulo ''učenje na napakah?''
Ja, prav imate: to bi bila prava umetnost, če bi to vedeli!
Podobno smešno in groteskno bi bilo, če bi si vsak dan znova nataknil prevelike čevlje, se potem v njih spotaknili ob prag in preklinjali: »Prekleto! Belačau, belačau, saj jutri bo bolje.«
Seveda, učenje na napakah je nekaj vseživljenjskega in celo plemenitega. Žal nas življenje neusmiljeno opominja, da se zgodovina nenehno ponavlja: če se ženska prvič poroči s kretenom, ki je do nje nasilen, se bo verjetno tudi v drugo, v peto...
A v našem preljubem političnem vrtcu se zdi, da so vladajočim nekatere napake tako ljube in tako pri srcu, da jih kar naprej božajo, negujejo in ponavljajo…
Recimo, obljube o poceni stanovanjih, 3000 na mesec, kajne?, ki so se že zdavnaj spremenile v ''fata morgano''.
Ali pa neskončne debate o reformah, ki se končajo tam, kjer so se začele – pri kavi, piškotih in piškotkarjih. (To so tisti, ki so zato, da kimajo, bogato nagrajeni).
Saj bi kakšno rekli o božičnici, a je minister Gregor že ugotovil, da denarja zanjo pač ne bo mogel pričarati… A ker smo v vrtcu, tega živ bog ne bo opazil!
»Kako, torej, stopiti na iste grablje dvakrat (in se zraven še nasmejati)?!
Ne, ne, ne bom se jezila na to metaforo, saj mi je konec koncev všeč. Boljše si, sam presvetli cesar, za stanje, v katerem smo, ne bi mogel izmisliti.
Vrtec je kraj, kjer je vse mogoče: kjer lahko iz plastelina zgneteš poslušne državljane, gradove, lepšo prihodnost, učinkovito zdravstvo, 3000 stanovanj na mesec, helikopter, ki te bo prevažal od točke A do točke B…
Vrtec je tudi kraj, kjer te ''mazijo'' praktično vsi, sploh če si na pogled lušten in sladek kot cukrček!
Ampak, dragi moji!
Če smo res v vrtcu, bi morda potrebovali malo več reda, potrebovali bi ravnatelja, ki bi udaril po mizi, rekoč: »Ne, ne bomo risali še dodatne luknje v proračunu! Hitro pospravite igrače in se lotite domače naloge – recimo, ureditve zdravstva!«
Žal ta naša ljuba, nesrečna politika- tako kot je omenjeno- ni samo vrtec.
Je tudi vrhunska štala, ki je kmet že več let ni počistil!
Lahko da je tudi cirkus, gledališče, morda celo resničnostni šov? Ali pa vse skupaj?!
Morda bomo nekoč diplomirali iz tega vrtca in stopili v svet, kjer obljube nekaj veljajo, kjer se spremenijo v dejanja, kjer napake niso le metuljčki belinčki (Pieris brassicae), čigar gosenice požrejo vse ''živo'', kar dosežejo, ampak so tudi priložnosti, da naslednjič naredimo vsaj eno samo stvar - bolje!
Do takrat pa, dragi moji, samo še eno vprašanje: kakšne igračke si želite za današnji, nedeljsko obarvan peskovnik?
V glavnem: napihljivih ''Ančk'' je zmanjkalo, so jih že včeraj vse razgrabili….

Komentarji

Objavite komentar

na voljo sem vam na
jutri2052@gmail.com

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

''ena, dve, tri, pofočk!''

MM
Slika
  ''ena, dve, tri, pofočk!'' Moja pokojna prijateljica Ljerka vir   je vse življenje živela v Fischer–Elbertovi hiši na Kongresnem trgu 14. V spodnjih prostorih so bile neko č kavarne z različnimi lastniki, v katere je za čas svojega življenja zelo rad zahajal tudi pisatelj Josip Jurčič.   Na za četku današnjega pisanja jo omenjam zato, ker mi je v svojih spominih, ki sva jih objavili v knjigi ''Ženska, ki ji je dano'' , ves čas govorila, da se ne spomni kakšnih posebnih vojnih grozot v Ljubljani, med drugo sv. vojno. Njena sestra se je, na primer, poročila v Milanu, leta 1942 je tudi sama brez težav odpotovala v Italijo, kjer se je vpisala v šolo kozmetike v Genovi. Takole pripoveduje:« To je bila odlična odločitev, saj sem lahko stanovala pri sestri. Šola je bila znana, zelo dobra, a tudi draga. Če sem tam spoznala kakšnega privlačnega moškega? Ne zanikam, Italijani so bili zanimivi, a večina, s katerimi sem prišla v stik, me niso ravno navdušili. ...
Read more »

Kako je bilo

MM
Slika
  Božič je bil po letu 1952 izbrisan s seznama praznikov in dela prostih dni, kar je oteževalo njegovo javno praznovanje. Ljudje so ga še vedno praznovali zasebno, pogosto na skrivaj, saj so se bali represije, zlasti državni uslužbenci. Smolejevo voščilo leta 1986 je bilo del postopnega mehčanja stališč oblasti do verskih praznikov, kar je odražalo tudi širše spremembe v jugoslovanski družbi v osemdesetih letih. Šele po sprejetju nove ustave leta 1991, ki je zagotovila versko svobodo, je božič ponovno postal javno priznan praznik. Šele leta 1992 je bil božič (25. december) tudi uradno razglašen za dela prost dan. Ena od ''božičnih'' - malo bolj nagajivih zgodb - iz 5. knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Leta 1960, ko se je v naši hiši odvila ta nesrečna tragikomedija, Božič še ni bil zaželen praznik. Striktno so se mu odrekli predvsem državni uslužbenci oziroma nameščenci, kot so jih imenovali takrat. Iz same žlehtnobe so veliki šefi na predvečer Božiča radi org...
Read more »

»Če nisi človek, nisi nič«

MM
Slika
  »Če nisi človek, nisi nič« Ko sem pred kratkim vprašala Jožeta, 93-letnega moža, katere vrednote so mu bile v življenju najpomembnejše, je brez oklevanja odgovoril: » Enotnost med ljudmi. Složnost. Poštenost. Povezovalnost. Če imaš več, prispevaj več za skupnost. Če nisi človek, nisi nič.« Njegov zadnji stavek pove vse. Sedela sva na klopci pred hišo. Njegove roke so bile še zmeraj čvrste, hrapave, a mehke ob stisku. Takšne roke ''zrastejo'' iz zemlje, iz dela, pravzaprav iz garanja. Po vojni je moral, četudi še otrok, pomagati staršem kot odrasel, saj je kmete doletelo nekaj zelo krutega: obvezna oddaja. Če nisi garal od jutra do večera, si bil lačen, je omenil. Jožetove vrednote se ne zdijo nič posebnega, ko jih prebereš: enotnost, složnost, poštenost, delavnost. A danes, v času grobe in pritlehne zavisti, prepirov in egoizma, zvenijo skoraj kot nekaj zelo eksotičnega, nekaj, kar je sila redko, pozabljeno, že skoraj izumrlo. Jože je- malo v šali malo zares...
Read more »